Ta praznik nam najprej osvetljuje Marijino ponižnost. Že prva dejanja, ki jih je storila po spočetju od Svetega Duha, nosijo značilne poteze celotne odrešenjske skrivnosti. Bog se globoko sklanja k ljudem. Že tukaj se pokaže bistvena Odrešenikova usmerjenost: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10, 45). Tu je stalna usmerjenost k ponižnosti v službi bližnjemu, človeku, h kateremu se sklanja sam Bog.

V takratni judovski, še bolj pa v grškorimski družbi, ki je bila tako strogo razdeljena na nizke in visoke, je dejstvo, da je mlada mati Kralja vseh kraljev pohitela k svoji stari sorodnici zato, da bi ji pomagala v potrebi, pomenilo zgovoren nauk o krščanski ponižnosti in službi bližnjemu.

Marija nosi pod srcem Boga. Njeni koraki so zato tudi koraki njenega Sina. Ko gre k ljudem, stori to z namenom, da bi jim skupaj z vsem, kar je najboljšega v njej, podarila Zaklad, katerega hrani v sebi. Marija je orodje, po katerem se Emanuel - Bog z nami napravlja dostopnega našim čutom in deluje odrešujoče.

V hvalnici Magnifikat, ki je privrela iz Marijine duše, se nam zlasti jasno razodeva Marijin duhovni obraz. Povzet je v kontrastu med njenim nizkim zunanjim položajem in njeno notranjo veličino, ki ji je podarjena po milosti. Marija je pralik tistih ubogih, ki jih je Gospod hotel povišati.
Še preden so v Cerkvi uvedli poseben liturgični praznik, je Marijino obiskanje pritegnilo nase pozornost krščanskih umetnikov. Že v 5. stoletju najdemo nekatera pričevanja o njem. Med drugimi nam sije s čudovite bizantinske freske iz 6. stoletja v Poreču v Istri.

Praznik obhajamo 31. maja.