Prispevek je objavljen tudi v novi številki tednika Družina (13/2022).

Od fotografiranja do avtobusa beguncev

Zgodba fotografa in člana Kolumbovih vitezov Tamina Petelinška je ena tistih, ki jo je narekovalo sočutje do ljudi, ki se umikajo iz domačih ognjišč in rešujejo življenja. Vsem bežečim je povsem vseeno, ali dogajanje imenujejo vojna ali vojaška operacija. V njihova življenja je zarezala za vedno. Tamino je v začetku marca spremljal pot humanitarne pomoči, ki jo razdeljujejo Kolumbovi vitezi, ena od številnih dobrodelnih organizacij, ki pomaga prizadetim ljudem v Ukrajini. Naj mimogrede zapišemo, da je Slovenska karitas poslala že sedmi kontingent pomoči v Ukrajino in pomagala najti namestitev za številne begunce, ki so se zatekli v Slovenijo.

Čim prej bi se rade vrnile nazaj domov. Ne mislite, da smo nehvaležne. A želimo si, da se spopadi čim prej končajo, da bi se lahko vrnili domov.

Fotografije usod ljudi niso ostale le na spominski kartici Taminovega fotoaparata, ampak so se vtisnile tudi v njegovo srce. V pogovoru za Družino je takoj po vrnitvi iz Ukrajine povabil ljudi k pomoči beguncem tako z nastanitvami kot s pomočjo v hrani, s sanitetnim materialom, zdravili, higienskimi pripomočki … Ko je videl, da posebnih organiziranih prevozov tako rekoč ni na voljo in da so na preži za begunci tudi kriminalne združbe, se je odločil organizirati avtobusni prevoz, saj se je v šotoru Kolumbovih vitezov v Lvovu nabiralo vse več beguncev. Zahodna Ukrajina je veljala za dokaj varno, dokler niso tudi v tem delu začele padati rakete na vojaške cilje. Stekla je akcija in v ponedeljek, 21. marca, proti večeru je bil avtobus grosupeljskega prevoznika Prevozi Steklačič poln beguncev, ki so krenili na pot s poljsko-ukrajinske meje proti Sloveniji. Kot je povedal Tamino, je bila odločitev za akcijo zelo težka. Veliko je bilo nepredvidljivih možnosti, a je odločitev po tehtnem premisleku in molitvi padla. »Zaupam Bogu, da bosta njihovo potovanje v Slovenijo in namestitev potekala tako, da bo dobro zanje,« je dejal. In bilo je dobro. Srečno so prispeli v Vrbje pri Žalcu, začeli urejanje formalnosti in kmalu so ponje začeli prihajati ljudje, ki so jim ponudili zatočišče.

 Družina Kolenko Tikvič je na stežaj odprla svoja vrata. FOTO: Karlo Smodiš

S kruhom v rokah na vratih

Tri mamice, vsaka s po dvema otrokoma, so našle toplo zatočišče v prekmurski vasi Črenšovci pri Kolenkovih. Ne vem, kako so bile sprejete one, a ko sem pozvonil pri vratih, me je s kruhom v roki pozdravila Dragica. Ali bi se lahko zgodilo kaj bolj sporočilnega, ne vem. Zakaj so sprejeli mamice z otroki, mi sploh ni bilo treba spraševati. Kmalu je prišel po­zdravit še Dragičin mož Daniel. Ta mlada, hči Marjetka in zet Jure Tikvič, sta že bila vsak na svojem delovnem mestu. Prav njuno poznanstvo s Taminom je botrovalo temu, da je po dvorišču in v hiši Kolenkovih od nedelje slišati ukrajinsko govorico. Pridružila sta se nam še generalni sekretar Škofijske karitas Murska Sobota Jože Kociper in v vlogi prevajalke Olena Vilonovhkova, ki je že pred leti iz Ukrajine prišla v Slovenijo. Izza vogala nas je radovedno pogledala 17-letna Nataliia Kireeva in povedala, naj jo kličemo kar Nataša. Daniel nas je pospremil v letno kuhinjo, ki je v celoti na voljo mamicam Inni, Lilii in Valentini z otroki. »Tukaj si lahko same pripravljajo obroke,« je pojasnil Daniel in na vprašanje, kako so se odločili za sprejem mamic in otrok, preprosto odgovoril z Jezusovimi besedami: Karkoli ste storili kateremu izmed mojih najmanjših, ste meni storili. Slišati je bilo zelo enostavno, a … »Če samo pomislimo, da bi se sami znašli v takšnem položaju, potem odločitev, da jih sprejmemo, sploh ni bila vprašanje.« »Glede na to, kar je naredil Tamino, pa odločitev ni bila težka,« je še dodala Dragica. »V soboto sva z zetom Juretom še hitro prepleskala eno sobo, tako da ima sedaj vsaka mamica svojo sobo, v svoji sobi pa je tudi Nataša,« je povedal Daniel.

 Punce so se hitro udomačile, le očete zelo pogrešajo. FOTO: Karlo Smodiš

Mali sonček, triletna Nikol, je na začetku malce sumljivo pogledovala za nami, a je hitro ugotovila, da imamo dobre namene. »Včeraj so fantje Timur in Fillip z vnuki že igrali nogomet. Takoj so se ujeli,« je z veseljem dodal Daniel.

Iz Kijeva do Slovenije

Ko smo sedeli za mizo ob topli kavi in začeli pogovor z vprašanjem, zakaj so se odločili za umik iz Ukrajine, so se v očeh takoj nabrale solze. Inna Vishkovska in Liliia Romaneko sta sestri, Valentina Shakalova njuna prijateljica. V Kijevu so ostali njihovi možje Nikolay, Mihail in Ruslan. Tudi Inninii in Liiini starši, kjer so na obrobju Kijeva skupaj živeli do odhoda v Slovenijo. »Dokler bomo lahko živeli v Ukrajini, bomo ostali doma,« je pripovedovala Valentina. »Ko so se spopadi vse bolj približevali Kijevu, smo se znašli pred odločitvijo, ali gremo na varno, ko še lahko izbiramo, kam gremo, ali še počakamo. Odločili smo se za odhod v Slovenijo, ko se je pokazala možnost. Večino zadnjih noči smo preživeli v kleti, ker so alarmi skoraj vsak dan opozarjali na morebitne napade.« Za Valentinino družino to ni bila prva selitev. V Ukrajino v bližino Donecka se je preselila iz Kazahstana. Ko so se leta 2014 začeli spopadi na tem območju, so se preselili v Kijev. V Mariupolu je ostal brat z družino. Tri tedne so kuhali in živeli na hodniku bloka, dokler niso prišli čečenski vojaki in so se lahko z družino umaknili v Rusijo, v Moskvo, kjer živi mama. Po treh tednih so se končno tudi slišali,« je s solzami v očeh pripovedovala Valentina.

Ne znamo dovolj izraziti svoje hvaležnosti. Prav nerodno nam je.

Liliia je sicer končala ekonomsko fakulteto, a se ukvarja s sodobnim plesom. Nataša, Valentinina hčerka, je njena učenka. »Še pred kratkim je bilo v Kijevu življenje povsem običajno. Potem so se začeli alarmi, preleti letal, prve rakete, ki so padale v bližini. Iz mesta smo se umaknili k babici in dedku v predmestje. Ko so se ruske enote začele približevati, smo se odločili, da se umaknemo. Babica in dedek sta ostala doma. Slišali smo se z Valentino in se odločili za umik v Slovenijo. Do meje so šli s prevozom, čez mejo peš in potem z avtobusom s Taminom v Slovenijo. Zelo smo vsem hvaležni. Prav nerodno nam je, kako nam vsi pomagajo,« je povedala Lilii. Inna je dejala, da se slišijo z možmi, ki so v redu. Kaj več pa se ne pogovarjajo, ker nikoli ne vedo, kdo prestreza klice in sporočila.

 Fantje so že takoj po prihodu s Kolenkovimi vnuki igrali nogomet, radi pa tudi ustvarjajo skupaj s Kamilo. FOTO: Karlo Smodiš

Tukaj je »strašno« mirno

O prvih vtisih v Sloveniji so brez premisleka skoraj enoglasno odgovorile, da je strašno mirno. Seveda v pozitivnem pomenu besede. Iz vsakdanjega življenja od alarma do alarma tukaj doživljajo »spokoj«. Kako naprej? Spet solze v oči. »Čim prej bi se rade vrnile nazaj domov. Ne mislite, da smo nehvaležne. Prav nerodno nam je, kako so poskrbeli za nas. Ne vem, če jim bomo lahko dovolj izrazile hvaležnost. A želimo si, da se spopadi čim prej končajo, da bi se lahko vrnili domov,« je povedala Liliia.

Še pred kratkim je bilo v Kijevu življenje povsem običajno. Potem so se začeli alarmi, preleti letal, prve rakete, ki so padale v bližini.

Da bi lahko šla Nataša na študij zvoka, Fillip in Anna jeseni v prvošolske klopi, Timur med sošolce, mala Nikol pa v vrtec. Skupaj lahko naredimo veliko, da se bodo njihove želje uresničile. Trenutno pa jim lahko ponujamo pregovorno prekmursko gostoljubnost.

Begunci so srečno prispeli v Vrbje pri Žalcu, kamor so jih prišli iskat za namestitev. FOTO: Tamino Petelinšek

Gostoljubno sprejeti po vsej Sloveniji

Tudi drugi sopotniki na avtobusu so bili gostoljubno sprejeti po družinah v Sloveniji. Podobno kot begunci, ki so prišli z lastnim prevozom ali kako drugače. Še enkrat se je pokazala solidarnost, ki jo premoremo Slovenci. Tudi iznajdljivost in pripravljenost pomagati človeku v stiski. Ko končujem pisanje, sem ravno prejel informacijo, da teče nov krog mirovnih pogajanj v Turčiji. Dokler ne bo dokončnih rezultatov, smo povabljeni, da pomagamo po svojih močeh. Vsem, ki so pomoči potrebni. Z molitvijo za vse prizadete in vpletene. S konkretno pomočjo, kjer jo potrebujejo.