Danes obhajamo god sv. Bernarda iz Clairvauxa, ustanovitelja reda cistercijanov. Pri Radiu Vatikan so ob tej priložnosti zbrali nekaj misli upokojenega papeža Benedikta XVI. o srednjeveškem redovnem ustanovitelju.

Danes bi rad spregovoril o sv. Bernardu iz Clairvauxa, ki ga imenujemo tudi 'zadnji med cerkvenimi očeti', ker je v 12. stoletju še enkrat obnovil in ponavzočil veliko teologijo očetov ter predstavil dva osrednja vidika njegovega nauka, ki zadevata Jezusa Kristusa in Marijo, njegovo presveto Mater. Njegova skrb za globoko in življenjsko soudeleženost kristjana pri Božji ljubezni v Jezusu Kristusu ne prinaša novih smernic v znanstvenem področju teologije. Vendar pa opat iz Clairvauxa nadvse odločno priliči teologa kontemplativcu in mistiku. Samo Jezus – poudarja Bernard spričo zapletenih dialektičnih razmišljanj tistega časa – samo Jezus je 'med za usta, pesem za uho, veselje za srce (mel in ore, in aure melos, in corde iubilum)'. Prav od tod prihaja naziv, ki mu ga je dalo izročilo, namreč doctor mellifluus: njegova hvalnica Kristusu 'teče kot med'.

V utrudljivih bitkah med nominalisti in realisti – dvema filozofskima tokovoma tistega časa – se opat iz Clairvauxa ne naveliča ponavljati, da je eno samo ime, ki kaj šteje, in to je ime Jezusa iz Nazareta. »Suha je vsaka duševna hrana, če ni namočena s tem oljem; neokusna, če ni začinjena s to soljo. Kar pišeš, je zame čisto brez okusa, če ne bom tam prebral imena Jezus«. In zaključuje: »Ko razpravljaš ali govoriš, nima nobena stvar zame nobenega okusa, če v njej ne slišim odmevati Jezusovega imena« (Sermones in Cantica Canticorum XV, 6: PL 183,847). Za Bernarda je pravo spoznanje Boga v osebnem in globokem izkustvu Jezusa Kristusa in njegove ljubezni. In to, bratje in sestre, velja za vsakega kristjana: vera je predvsem osebno in globoko srečanje z Jezusom, je izkustvo njegove bližine, njegovega prijateljstva, njegove ljubezni; samo tako se naučimo vedno bolj ga spoznavati, ga ljubiti in mu vedno bolj slediti. O da bi se to zgodilo vsakemu od nas!

V slavnem Govoru na nedeljo v osmini Vnebovzetja sveti opat z ognjevitimi izrazi opiše Marijino tesno soudeleženost pri odrešilni žrtvi njenega Sina: »O sveta Mati«, vzklika, »zares ti je meč prebodel dušo! … Tako silna bolečina je presunila tvojo dušo, da te lahko upravičeno kličemo ‘več kot mučenka’, ker je v tebi soudeleženost pri trpljenju Sina v silovitosti daleč presegla trpljenje telesnega mučeništva« (14: PL 183,437-438). Bernard ne dvomi: “per Mariam ad Iesum”, po Mariji smo privedeni k Jezusu. Jasno pa potrjuje Marijino podrejenost Jezusu, kot je to v temeljih tradicionalne mariologije. Osrednji del Govora pa tudi pripiše Mariji posebno mesto v zgodovini odrešenja, in to zaradi posebne soudeleženosti Matere (compassio) pri Sinovi daritvi. Ni brez razloga stoletje in pol po Bernardovi smrti v zadnjem spevu Božanske komedije Dante Alighieri postavil na ustnice 'medonosnega doktorja' vzvišeno molitev Mariji:
»Devica, mati, sinu hči prelepa
in kot nihče ponižna in visoka,
ti dopolnitev Božjega si sklepa, ...«
(Raj 33, v. 1 sl., prev. A. Capuder).

Ta razmišljanja zaljubljenca v Jezusa in Marijo še danes odrešilno izzivajo ne le teologov, ampak vse vernike.