Bogoslužna besedila v teh dneh nas pripravljajo na bližino Gospodovega trpljenja. V tem času v večini cerkva zakrijejo križe in oltarne podobe s temnim, običajno vijoličnim blagom. 

Bogoslužje cvetne nedelje 

Prvi dan velikega tedna je cvetna (oljčna) nedelja, ko se v bogoslužju spominjamo Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem. Obredi te nedelje – procesija, blagoslov zelenja in branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju – imajo svoj izvor v bogoslužnih navadah jeruzalemske Cerkve. 

Poznamo jih že iz 4. stoletja, ko jih je natančno opisala romarica Egerija, ki je znana po svojem zanimivem in poučnem potopisu.

Blagoslov butaric in zelenja pred cerkvijo. FOTO: Tatjana Splichal

Bogoslužje cvetne nedelje običajno začenjamo pred cerkvijo z blagoslovom zelenja in z evangeljskim odlomkom o Jezusovem slovesnem prihodu v Jeruzalem, nakar med petjem slavilnih pesmi vstopimo v cerkev. 

Poročilo o Jezusovem slovesnem prihodu v Jeruzalem najdemo v vseh štirih evangelijih: 

Vzeli so palmove veje, mu šli naproti in vzklikali: »Hozána! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! In Izraelov kralj!« (Jn 12,13). 

Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot (Mt 21,8). 

Veliko ljudi je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa veje, ki so jih odlomili na poljih (Mr 11,8).

Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot. Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli (Lk 19,36).

Letos bomo cvetno nedeljo spet lahko obhajali »v živo«. FOTO: Arhiv Družine

V cerkvi je nato med mašo slovesno branje ali petje pasijona – daljšega odlomka iz evangelija, ki poroča o Jezusovem trpljenju od zadnje večerje do snemanja s križa in pokopa v grob.

Blagoslov butaric in oljčnih vejic

Zelenje, ki ga povežejo verniki v butare, izbirajo in povezujejo po posebnih krajevnih navadah in ga blagoslovljenega odnesejo domov. Ni ga slovenskega kraja, kjer na cvetno nedeljo ne bi nosili k blagoslovu zelenja, oljčnih vejic in butaric. 

Od kraja do kraja se navade in poimenovanja zelo razlikujejo, predvsem pa so včasih blagoslovu oljčnih vejic in butaric pripisovali precej večji pomen. 

Na Vipavskem. FOTO: Tatjana Splichal

Na Vipavskem je bila nekoč navada, da je šel oče na cvetno nedeljo v vinograd, kjer rastejo oljke v bregu, se pokrižal, vzel nožiček iz žepa in narezal toliko vej, kolikor je članov v družini. 

Veje je nato vsa družina nesla k blagoslovu, manjši so nesli manjše veje, večji pa večje. Skrbno so pazili, da blagoslovljenih oljk niso polomili, mama pa jih je spravila, da so bile vedno pri roki čez vse leto. 

»Ljubljanske« butarice. FOTO: Tatjana Splichal

»Meščan zatakne oljčno vejico za razpelo, podobo, celo za ogledalo na steni in jo čez leto komaj kdaj rabi. Kmet pa butaro razdre in razdeli "žegnani les" na nešteto krajev, kjer naj mu – tudi po namenu Cerkve – varujejo imetje in pridelek, shrani ga za mnogotere potrebe doma – od bolezni, ki naj jo ozdravi, do hude ure, ki naj jo prežene,« piše Niko Kurent v knjigi Praznično leto Slovencev. 

Na Krasu in na Goriškem pravijo cvetni nedelji »oljčnica«. Blagoslovljeno oljčno vejico vtaknejo v hišna vrata, da »Bog obvaruje vse, kar je notri«.