V zbirko Sozvezdja prihaja nova pesniška zbirka, Vrata okna, oboki. Prevoda pesmi ruske pesnice Olge Sedakove se je lotil Aljaž Glaser. Predstavljena bo v soboto na Slovenskem knjižnem sejmu ob 16.30 na Forum odru.

Pesniško ustvarjanje in poglabljanje v humanistična in teološka vprašanja zaznamuje značaj avtorice kot javne intelektualke, »inteligentke« v najžlahtnejšem smislu; beseda »inteligenca« ali »inteligent« v rusko govorečem okolju ne predpostavlja namreč le pronicljivosti pri soočanju s problematikami javnega in intelektualnega življenja, temveč tudi ponosno, neomajno etično držo.

Ekumenski značaj Sedakove

Po razpadu Sovjetske zveze zaznamuje delo Sedakove kot javne intelektualke predvsem pomemben doprinos k ekumenizmu – prizadevanju za zbližanje krščanskih Cerkva in iskanje njihovih skupnih korenin. Pesnica, pripadnica ruske pravoslavne cerkve, se je tako večkrat sestala s papežem Janezom Pavlom II. ter si z njim izmenjala zbirke pesmi. V tem kontekstu lahko razumemo tudi zgoraj omenjeno prejetje nagrade Vladimirja Solovjova, ki ima močno ekumenski značaj. Obenem Sedakova ostaja ostra presojevalka »oblasti, ki so nad njo«; ne boji se kritizirati niti političnih odločitev ruske pravoslavne cerkve niti državnih oblasti Ruske federacije: leta 2014 je bila recimo med podpisniki peticije zoper rusko intervencijo v Ukrajini.

Pesniški svet Olge Sedakove

Ta »zbirka zbirk« (ali izbrano delo) nosi po eni izmed pesniških zbirk Vrata, okna, oboki (Vrata, okna, arki), vsebuje pa tudi besedila iz štirih drugih poprej neobjavljenih zbirk. Ta publikacija – pariška Vrata, okna in oboki – je služila kot podlaga za pričujoči prevod poezije Olge Sedakove v slovenski jezik

V samem bistvu gre predvsem za osebni univerzum besed, v katerega krutost in nesvobodnost časovnega trenutka, v katerem so nastale te pesmi, ne moreta poseči; za polje najvišje osebne in duhovne svobode. Najopaznejša silnica v tukaj predstavljeni poeziji je bržkone meditativnost in zavezanost krščanski duhovnosti, ki jo lahko vzporedimo s pesničino globoko religioznostjo.

Sedakove se je v povezavi s tem oprijel epitet »krščanske konfesionalne« pesnice, kar ni nujno zgrešena oznaka, a nemara nekoliko otežuje dojetje resničnega dosega njene pesniške moči; te poezije ne uokvirja zgolj preigravanje vzorcev iz obstoječe religiozne misli in obredja. V njej ni dogmatizma in tudi neposredne navezave ali citati iz Svetega pisma ter enoznačno krščansko podobje so redki, sami po sebi skoraj neopazni; za pesnico so le nekakšno izhodišče ali povabilo k raziskovanju osebnega kozmosa vere, misli in vesti.

Simbolika

Njena poezija se pogosto opira na simbolni svet klasične antike (prim. Liciniju, tudi Gorska oda) ter evropskega srednjega veka (Tristan in Izolda), s posebno predanostjo in ljubeznijo pa posega k vzorcem iz ljudskega pesništva, na primer v pretresljivi pesmi (s prepoznavnimi značilnostmi ljudske balade) Smeli ribič iz cikla Tristan in Izolda. Predvsem je navezanost na ustno izročilo prepoznati v Starih pesmih, katerih drugi zvezek je pesnica posvetila svoji babici (prim. Uspavanka).

Navedene simbolne prostore pa »kakor vzorec šivánja, ki se nato spet in spet ponovi« (gl. Nočno šivanje) povezujejo trije vseprisotni motivi, ki jih lahko vzporedimo tako s krščansko duhovnostjo kot s klasično antiko, srednjim vekom in ljudskim pesništvom. To so motivi vedeževanja, zvezd in smrti.

Zvezde se v tej poeziji kažejo zdaj kot žive, zdaj kot skrivnostna knjiga, iz katere lahko vešči vedeževanja vedežujejo, obenem pa morda novi dom, h kateremu vodi smrt; kot neizbežna svetla usoda sveta:

Vojak, ki so v boju zajeli ga, sem;
na tujem, pod koncem neba, ki zame je nov,
spoznavam poznana zvezdišča; in vem
za sliko sozvezdij, za konec življenj,
katere ime je kot kak blagoslov. (David poje Savlu)

V tej trojici – zvezde, vedeževanje in smrt – je bržkone iskati tudi odgovor na zagonetno zastavljen »incipit«, prvi verz prve pesmi pričujoče zbirke (iz pesmi, nekoliko paradoksno naslovljene Koda, torej: »rep« ali »konec«), ki stoji v naslovu te spremne besede. Kaj je, kar »si želi vsak želeti«, a si more zares želeti zgolj pesnik; kaj predstavlja pesnikova »smiselna usoda«? Drznimo si predlagati, da je za Olgo Sedakovo pesnik nekakšen vedeževalec iz zvezd, ki je edini na svetu zmožen raztolmačiti

neskončni da
razsežnosti, kjer več ni
ničesar – sramu ne, niti sodnij,
celo še usmiljenja ne /…/ (David poje Savlu)

in si zaželeti, vzljubiti dvoumen in tuj, na videz prazen svet smrti, ki se odpira za neznanim nočnim nebom.

Sedakova velja za eno največjih živečih ruskih mojstric vezane besede. Je prejemnica številnih mednarodnih in ruskih (oz. z rusko govorečim področjem povezanih) literarnih nagrad.

Knjiga Vrata okna, oboki bo izšla v zbirki Sozvezdja, v kateri je zbrana sodobna, nekanonizirana vrhunska poezija. Zbirko ureja Brane Senegačnik. V njej so izšle tudi Vaje iz neobstoja Marzanne Bogumiłe Kielar Belo brezno Jeana Mambrina, Le vrtnica v oporo Hilde Domin in Molitve Tomislava Marijana Bilosnića.

Povzeto iz spremne besede Aljaža Glaserja

Predstavitev na Slovenskem knjižnem sejmu:

Petek, 30. novembra
* FORUM ODER VRATA, OKNO, OBOKI:
ob 16.30

Sprehodili se bomo skozi verze ene največjih ruskih pesnic Olge Aleksandrovne Sedakove. Njena poezija je v svojem bistvu globoko religiozna, metafizična, prepredena s krščanskim etosom in humanističnim doživljanjem sveta. V občutenje ruske duše nas bo popeljala solistka Manca Izmajlova, svet ruske poezije pa nam bo odstrl prevajalec Aljaž Glaser v pogovoru z Branetom Senegačnikom.