Eden izmed velikih komendskih dušnih pastirjev je bil prav gotovo župnik in zaslužni dekan Viktorijan Demšar. Najprej zaradi svojega naprednega pastoralnega dela v za duhovnike težkem obdobju po drugi svetovni vojni, skrbi za vzdrževanje in obnovo župnijske cerkve sv. Petra v Komendi in treh podružničnih cerkva (sv. Boštjana v Mostah, Spreobrnjenja apostola Pavla na Križu in sv. Klemena v Suhadolah), pa tudi preučevanja komendskega učenjaka duhovnika Petra Pavla Glavarja in pisanja o njem. V Komendo je prišel za župnijskega upravitelja 4. maja 1946 (nasledil je prav tako velikega duhovniškega prednika Janeza Zabukovca), za župnika je bil imenovan 24. februarja 1967, 27. junija 1975 je ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik sprejel njegovo odpoved vodenja župnije iz zdravstvenih razlogov in mu dovolil, da se je naselil v kaplaniji in da pomaga pri pastoralnih opravilih novemu župniku Nikolaju Pavliču. Oči je zatisnil v ranih jutranjih urah 1. januarja 1992, 4. januarja 1992 je mašo in pogrebni obred zanj opravil ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar. Od tega dne počiva na komendskem duhovniškem pokopališču.

Nova maša Viktorijana Demšarja 8. julija 1928 v Žireh. FOTO: Fotoarhiv Franceta Steleta

Komendčani smo 100. obletnico rojstva Viktorijana Demšarja (rodil se je 12. marca 1904 »pri Česnu« v Stari vasi pri Žireh) praznovali 12. marca 2004 z mašo v župnijski cerkvi sv. Petra (somaševanje je vodil upokojeni ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas), predstavitvijo Demšarjeve knjige Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi in slavnostno akademijo v Kulturnem domu v Komendi. Še istega leta je izšel tudi Zbornik ob 100. obletnici Demšarjevega rojstva z naslovom VIKTORIJAN DEMŠAR, ki sem ga uredil z uredniškim odborom (dr. Marto Ciraj, Stano Pibernik, Majdo Ravnikar, Blažem Mihelčičem in Janezom Ravnikarjem), založila in izdala pa Občina Komenda.

V pričujočem prispevku obujam osebni spomin na g. Viktorijana Demšarja.

Viktorijan Demšar je bil od 1. maja 1936 do 25. aprila 1940 rektor cerkve, katehet in spiritual v uršulinskem samostanu v Škofji Loki. FOTO: Fotoarhiv Franceta Steleta

Ker je dolga leta kot duhovnik deloval v Komendi (od leta 1946 prav do konca leta 1991), sem čutil, da mu Komendčani nekaj več dolgujemo kot le mašni spomin, kakšno besedo, člančič v krajevnem listu Aplenca. Sam tudi zaradi tega, ker me je krstil, me učil verouk, me pregovoril, da sem vstopil v malo semenišče, sem se potem velikokrat družil z njim, čeprav nisem postal duhovnik, kot si je on želel. Zaradi tega je bil gotovo razočaran. Prav tako sem ga že kot malosemeniščnik in bogoslovec večkrat razočaral, kar mi je tudi poočital, vendar me je vedno znova vabil k sebi. Vsaj enkrat tedensko. Tako pogosto ni bilo, kriva pa sva bila oba. On zaradi tega, ker mi je dostikrat kaj poočital, se nisva ujela v najinih pogledih, jaz pa tudi zaradi drugačnosti svoje osebne in življenjske poti. Vendar me to, kot še veliko drugega, ni motilo, da ga od časa do časa ne bi obiskal.

Lastnoročni Demšarjev zaznamek datuma njegove nove maše. FOTO: Fotoarhiv Franceta Steleta

Imel sem tudi to srečo, da sem bil pri njem, ko je začel umirati, sem po izmoljenem rožnem vencu odšel od njega z znamenjem križa, ki ga je naredil nad mano, ko ni več mogel govoriti. Za vedno mi bo ostalo v spominu, kako vidno je izrazil potrebo po molitvi zanj, ko sem ga (bil sem ob njem na zadnji večer njegovega življenja z župnijsko gospodinjo Jerco Jekovec in njeno pomočnico Terezijo Prevolšek) vprašal, ali naj molimo zanj. Vse njegovo bitje, posebej njegove sinje oči in roke, ki so napisale toliko lepega o Petru Pavlu Glavarju in Komendi, so se vzdignile v eno samo veliko prošnjo: Molite! Tako sem potreben molitve! Verjetno je bilo to res, saj je bilo poleg njegovih mnogih dobrih del in velikih dejanj v življenju tudi kaj takšnega, kar je na smrtni postelji obžaloval, je, po Uranovo, spoznaval, kakšen revček je pravzaprav človek. Čeprav je duhovnik. Vendar o mrtvih le dobro, so rekli modri in izkušeni Latinci.

Župnijsko središče s cerkvijo sv. Petra v Komendi. FOTO: France Stele

Tega rekla, predvsem hvaležnosti do velikega Komendčana, za kar imamo Viktorijana Demšarja zaradi toliko let njegovega delovanja pri nas, sem se držal tudi sam, ko sem vodil oziroma pripravljal slovesnosti v njegov spomin v Komendi in po župnijah, na katerih je kot duhovnik deloval. Pri tem sem več kot uspel, imel velik Božji blagoslov, čeprav je spočetka kazalo, da se je vse zarotilo proti meni na župnijski in občinski ravni. Polena pod noge so mi najbolj metali tisti, ki bi me morali najbolj podpirati. Kljub temu sem vztrajal, na zunaj kazal vesel obraz, opogumljal druge člane občinskega odbora za pripravo slavnostne akademije v Demšarjev spomin in izdajo knjige o njem. Priporočal sem jim, naj vsi skupaj dobro mislimo, si prizadevamo za naš cilj, kolikor si najbolj moremo. Uspelo nam je. Uspelo bolj, kot sem si zamišljal. Pri tem je, tako sem prepričan, veliko pomagal tudi g. Viktorijan Demšar sam z onega sveta, kot mi pomagata moj oče in moja mama, ko ne vem, kako naprej pri vzgoji otrok in drugem. Dvorana Kulturnega doma v Komendi je bila pri slavnostni akademiji prepolna, čeprav sta bili pred tem maša in kulturni program že v župnijski cerkvi in je celo urednik Aplence pisno odvračal vodstvo občine od slovesnosti v komendskem kulturnem hramu isti večer. V resnici sem bil pripravljen celo na to, da bo akademija kljub temu, čeprav bo v dvorani le nekaj desetin ljudi, bo uspeh že, če jih bo vsaj štirideset. Bilo pa jih je, kot že dolgo ne. Znova se je potrdilo, da prireditev uspe, če verjameš vanjo, se zanjo kar najbolj potrudiš, navdušuješ sodelavce. Potem tudi Božji blagoslov ne izostane.

Viktorijanu Demšarju so namenili posebno sobo v nekdanji Glavarjevi bolnišnici v Komendi. FOTO: France Stele

Iz te izkušnje in zadovoljstva ljudi pri akademiji v Komendi so sledile še akademije v Demšarjev spomin v njegovih rojstnih Žireh, na Koroški Beli, v Ribnici, Škofji Loki in Srednji vasi v Bohinju. Pri vseh sem skušal najti kar največ zanimivega gradiva o Demšarjevem delovanju na teh župnijah, obenem pa z dobrimi in razumevajočimi sodelavci pripravil knjigo o njem. Za tehnično stran je poskrbela Družina.

Pobudnik Demšarjeve sobe Marko Zadrgal iz Komende z narodnima nošama. FOTO: France Stele

Pri knjigi sem se moral iz strahu zaradi omejene vsote denarja, ki sem jo uspel pridobiti od Občine Komenda, ter nesoglasja – malo je spet ponagajal »ta spodnji«, kot je rado pri dobrih stvareh – odpovedati nekaterim zanimivim dodatkom, vendar je bila in je tudi brez teh lepa in za naš kraj dragocena publikacija. Posebej zaradi mojega pogovora z g. Viktorijanom Demšarjem z naslovom Težka povojna leta v Komendi o vsem, kar je doživljal od svojega prihoda do smrti v Komendi.

Z odprtja Demšarjeve sobe v nekdanji Glavarjevi bolnišnici v Komendi. FOTO: France Stele

V knjigi sem objavil tudi svoj referat Peter Pavel Glavar v življenju in delu Viktorijana Demšarja na Glavarjevem simpoziju septembra 1998 v Sloveniku v Rimu.

Zelo pomemben del zavzemajo govori na akademiji 12. marca 2004 (zaporedoma Jožefa Pavliča, učencev OŠ Komenda Moste, tedanjega novomeškega prošta Jožefa Lapa, dr. Marte Ciraj, mag. Ivana Sivca, nekdanjega ribniškega župnika in dekana Maksa Ipavca in dr. Angelce Žerovnik) ter pričevanja Komendčanov o Viktorijanu Demšarju.

Historično središče Komende z mogočno cerkvijo sv. Petra, spredaj župnišče, poleg cerkve kaplanija, v kateri je g. Demšar preživljal večer svojega življenja. FOTO: France Stele

Priznam, da g. Viktorijana Demšarja zelo pogrešam. Toliko stvari bi ga še rad vprašal, se pogovoril z njim, pomodroval, a ni več mogoče. Mogoče pa je, da hodim po njegovih stopinjah, si prizadevam uresničevati tisto, k čemur me je spodbujal, me za to navduševal. Veliko je tega. Če naredim le delček, bo ta ostal za vedno. Kot bo Demšarjevo veliko delo za Komendo in Komendčane. Velik boglonaj mu! Komendčani vedno bolj spoznavamo, da ne živimo le »iz Glavarja«, marveč tudi »iz Demšarja«.