Babi je večkrat omenila, kako je vesela in koliko ji pomeni vera, saj si brez nje dolgih dni na postelji preprosto ne predstavlja. Njuno stanje pa se je nekega dne spremenilo. Bolezen sta sprejela in ji vrata v svoje življenje odprla na stežaj. Vidno sta bila hvaležna za vse življenjske izkušnje, lepe in tiste težke, zaradi katerih sta postala močnejša. Veselila sta se prav vsakega novega jutra. S sprejetjem trenutnega stanja pa sta pridobila še dodatno upanje in spodbudo, da ju čaka svetla prihodnost.

Z navdušenjem sta mi pripovedovala o lepotah stvarstva, Boga sta prepoznala prav v vsem. Predvsem sta ga videla v prebujajoči se pomladanski naravi. Vsaka na novo zacvetela roža jima je prinašala veselje. Vsemogočnega sta slišala v petju ptic in Njegov dotik čutila v vetru, ki je skozi okno pihal v njuno sobo. Videla sta ga v prvih jutranjih žarkih, ki so osvetlili posteljo, in v zahajajočem soncu, ki je na obzorju pustil posebne barve. Ob njiju ni bilo več čutiti žalosti, bolniško sobo je preplavljala vedrina in veselje. Predvsem pa velika hvaležnost, ki je obiskovalcu prinašala velik blagoslov.

Ob njiju ni bilo več čutiti žalosti, bolniško sobo je preplavljala vedrina in veselje.

V spominu mi je posebej ostal poslednji dan zemeljskega življenja moje babi. Babi je bila zaradi pljučnice, ki je še dodatno oslabila njeno telo po dolgoletni uničujoči bolezni amiotrofične lateralne skleroze, hospitalizirana v bolnišnici. Negibno je ležala na bolniški postelji, kljub razglašeni pandemiji covida-19 pa smo jo najbližji svojci lahko obiskovali. Spomnim se, da v zadnjih urah življenja ni bila sposobna govoriti, oči pa je imela rahlo priprte. Medicinske sestre in zdravniki so nam govorili, da kljub neodzivnosti bolnik vse sliši. V njihovo pripovedovanje sem sprva nekoliko dvomila in babi spraševala, če me sliši. Na moja vprašanja se ni odzivala, ravno tako ni bila sposobna vrniti stiska roke.

V tistem trenutku se mi je v spomin prikradla zgodba o poslednjem dnevu njenega očeta, ki nam jo je pripovedovala pred meseci, ko je zbolela. Njen oče je umiral doma, ležal je na postelji v spalnem prostoru hiše. V sosednji sobi so bili zbrani njegovi otroci in njegova žena. Njegova žena, babina mama, je močno jokala in mislila, da je mož že umrl. Mojo babi je prosila, da pokliče duhovnika in prižge svečo. Ko je babi vstopila v spalnico, v kateri je ležal moj pradedek, je videla, da še diha in je pri zavesti. Pradedek, podobno kot moja babi, ni mogel govoriti. Ko ga je moja babi vprašala, ali ve, kdo je ona, je mojemu pradedku po licu spolzela solza.

Po licu ni tekla le ena solza, ampak so se solze kar ulile.

Babi sem nemudoma rekla, da če me sliši, naj po licu spusti solzo, kot je storil njen oče. Trenutek za tem se je zgodilo ravno to. Po licu ni tekla le ena solza, ampak so se solze kar ulile. Jokati sem začela tudi sama in na dan so privrela vsa čustva in vsi občutki, ki sva jih ustvarili skupaj. Njene solze pa imajo zame večji pomen, spominjajo me namreč na čistost srca moje babi. Vedno je namreč pričala za Ljubezen. Pomagala je prav vsakomur ne glede na finančni status, politično ali versko pripadnost. Zaradi narave dela je brezplačno delila pravne nasvete, socialno šibkim pa je pomagala tudi na finančnem področju.

Njeno vodilo je bilo, da smo ne glede na vse zavezani k pomoči vsakomur. To vodilo pa je ohranila vse do zadnjega diha, saj je na neki način s svojimi solzami v tistem trenutku pomagala tudi meni. Vedela sem, da me sliši in da ve, kdo sem. Po tem dogodku je babi vedrega obraza zaspala za vedno. Ko se danes ozrem na babičine priprave na odhod v večnost, vidim močno vero in upanje v vstajenje. Bogat človek je namreč tisti, ki v vsakem trpljenju najde smisel in mu to predstavlja veselje.

Po izkušnji zadnje preživete ure z babi privoščim prav vsakemu umirajočemu bližino ljubeče osebe.

Zavedam pa se, da številni hudo bolni in umirajoči ljudje sami ne uvidijo vere kot izvir črpanja neskončnega upanja. Po izkušnji zadnje preživete ure z babi privoščim prav vsakemu umirajočemu bližino ljubeče osebe. Bolnik mora namreč biti sprejet in se počutiti slišanega. Le tako lahko prepozna smisel odhoda v onstranstvo.