Za to, da je glas Ade Škerl vendarle postajal vedno bolj slišen in slišan, je med drugimi poskrbel tudi najpomembnejši mož odkrivanja zamolčanih slovenskih pesnikov in pisateljev, literarni zgodovinar prof. France Pibernik (1928-2021). O Adi Škerl in njeni izjemni, a na rob potisnjeni pesniški zbirki Senca v srcu (izšla je v zbirki Mlada pota pri Mladinski knjigi) je za rubriko Čas in kriterij pisal v prilogi Slovenski čas pred več kot desetletjem – aprila 2013.

Ob obletnici rojstva Ade Škerl Pibernikov prispevek objavljamo kot dodaten kamenček v mozaik vzpostavljanja resnične podobe pomembne slovenske pesnice.

Ada Škerl: Senca v srcu (zbirka Mlada pota; Mladinska knjiga, 1949)

Pesniška zbirka »Senca v srcu« Ade Škerl je posebna zgodba, vpeta v literarno zamejen povojni čas, v leta, ko je v celotni slovenski umetniški ustvarjalnosti prevladovala sovjetska ždanovska estetska doktrina in neposredna socialistična družbena angažiranost. Zato so tudi v naši poeziji prevladovali motivi narodnoosvobodilnega boja in povojne socialistične graditve. Najmlajše pesniške generacije so bile v zgodnjem povojnem času močno zavezane mladinskim delovnim brigadam, tako da se je pojavila tako imenovana »kramparska ali lopatarska poezija«, ki se je dotaknila tudi vodilnih pesnikov mladega rodu. Povsem zaprt je bil svet onkraj železne zavese, torej v zahodno kulturo. Celotno umetniško ustvarjanje so nadzorovali številni organi in vsa uredništva, obstajal pa je tudi poseben seznam prepovedanih avtorjev.

V zamejen duhovni prostor, iz katerega je bila izločena sleherna subjektivnost, je vstopila Ada Škerl z izrazito osebno izpovedno poezijo in z njo prva v svoji generaciji odpirala pot v prostor ustvarjalčeve neodvisnosti.

V tak zamejen duhovni prostor, iz katerega je bila izločena sleherna subjektivnost, je vstopila Ada Škerl z izrazito osebno izpovedno poezijo in z njo prva v svoji generaciji odpirala pot v prostor ustvarjalčeve neodvisnosti. Zaradi tega ni čudno, da je bila zbirka ob izidu predmet ostrih, pretežno odklonilnih kritik, glasovi so se iz Slovenije razširili po vsej Jugoslaviji. Osrednji uradni očitek je bil, kako da v njeni zbirki ni nobenega odmeva na žgoče družbeno stanje. Marsikdo ji je priznaval umetniško dovršenost, ji zagotavljal, da »poeziji Ade Škerlove ni mogoče očitati, da v njej ni odsvita resnice naše družbe«, prav tako »ne bomo trdili, da je Ada Škerlova dekadent ali formalist«, hkrati pa zatrjeval, da »za slovensko kulturo ni vseeno, kako se bo razvijala pesnica, ki je z močjo in jasnostjo svojega izraza že pokazala nesporen talent, je pa danes na napačni poti«.

Ada Škerl je vse napade prenašala neustrašeno in z globoko zavestjo, da ji s svojimi, uradno preverjenimi ocenami ne morejo blizu.

Spominjam se javne tribune v klubu mladih književnikov nekje v prostorih hotela Union, kako ostri so bili besedovalci, Ada Škerl, takrat študentka slavistike in sem jo srečeval v našem seminarju kot mnoge druge pesnike bližnjih generacij, pa je vse napade prenašala neustrašeno in z globoko zavestjo, da ji s svojimi, uradno preverjenimi ocenami ne morejo blizu. Ko sem takrat za študentsko Tribuno napisal nekaj svojih misli o zbirki, so uredniki prispevek zavrnili.

Za objektivnejše razumevanje razmer v ožjem literarnem prostoru, v katerem je prišlo do tako enoglasne odklonitve Škerline zbirke, je treba omeniti, da je bil iz javnosti izločen pesnik Alojz Gradnik, ki je takrat veljal za nesporno pesniško avtoriteto, da je bil prepovedan in morda prav zato izjemne pozornosti deležen France Balantič, ki smo ga vsi brali, in da je med nami krožil vezan tipkopisni izvod »Sonetnega venca sonetnih vencev« Mitje Šarabona. Da je torej obstajala ustvarjalna alternativa, čeravno močno potisnjena v podzemlje.

Tako neposredne čustvene izpovedi v tistem času ni premogel nihče izmed drugih ustvarjalcev njene generacije.

Zbirka »Senca v srcu« v oblikovno izraznem smislu ni bila nikakršno presenečenje, saj se je pesnica formalno gibala v okvirih tradicionalnih oblik, predvsem dvokitičnih in trokitičnih rimanih štirivrstičnic, kar je prakticirala velika večina sodobnikov. Njeno izjemnost je mogoče odkriti v vsebinskem deležu, kajti tako neposredne čustvene izpovedi v tistem času ni premogel nihče izmed drugih ustvarjalcev njene generacije. Vsa zbirka je namreč osredotočena v en sam problem, to je problem skrajno osebnega ljubezenskega doživljanja, podprtega z močno in neposredno čustveno noto. To nam razkriva že uvodni del:

Saj več ne vem, zakaj zvečer hodila
po ozki ulici sem gor dol, ko mraz
in veter sta me z ivjem pobelila.
Morda, da v šipe se zariše tvoj obraz.

Saj več ne vem, zakaj sem te čakala.
Morda, da vsaj od daleč vidim te za hip.
Mogoče, da bi plaho ti priznala,
kako je tvoj, ves tvoj srca utrip.

Poleg tega zbirka zaobjema celoten ljubezenski krog, od prvih hrepenenjskih zaznav prek neposrednega doživljanja do tragičnega konca ob njegovem grobu:

Ko da bi deklica po prstih k tebi šla
in v vetru bi šumelo njeno krilo,
šume med peskom kaplje drobnega dežja.
Ugasla sveča joče nad gomilo.

Nebo se trudno na grobove niža
in gleda se v razbitem steklu mlak.
Prečuden mir je v senci vrb žalujk in križa.
Tvoj grob. Samota v moji duši. Mrak.

Ada Škerl (1924-2009). FOTO: Marjan Kukec

Njena ljubezenska izpoved je s svojo subtilnostjo, liričnim pesniškim izrazom daleč presegala sočasno slovensko pesniško dejavnost in presenetila literarno javnost, predvsem pa spravila v neprijeten položaj javno kritiko, ki ji je sicer priznavala umetniške kvalitete, iz ideoloških razlogov pa jo enoglasno zavrnila.

Poezija je bila zame raj, kjer so besede zvenele čudovito ubrano in mehko; raj, kamor je plašno uhajalo moje hrepenenje po lepoti, po resnici ...

Pri liriki Ade Škerl ne gre zgolj za dejstvo, da je njeno neposredno ljubezensko doživljanje vezano na tragično izgubo dragega, ki ga je pospremila na pokopališče in mu po smrti hodila prižigat svečke na grob – vse to je dajalo osnovni in prevladujoče ton njeni izpovedi, vendar moramo med njene temeljne prvine šteti njeno nepreklicno zavezanost umetniški izpovedi. Škerlova je živela v skromni, pravzaprav mestni proletarski družini in je notranji svet usmerjala v pesniško izpoved, s katero si je pridobila javni status književnice, kar je v tistem času pomenilo določen družben ugled. O svojem odnosu do pesništva je zapisala:

»Poezija je bila zame raj, kjer so besede zvenele čudovito ubrano in mehko; raj, kamor je plašno uhajalo moje hrepenenje po lepoti, po resnici ...« To dvoje, neposredno osebno doživljanje in globoka zavest o ustvarjanju, je postavilo Ado Škerl v ospredje našega pesniškega ustvarjanja sredi najtežje duhovne blokade, ker je s svojimi pesmimi – vsekakor mnogo pred »štirimi pesniki« – izkazala izjemno človečnost in se osebno družbeno izpostavila v kaosu tistih dni, ko nisi vedel, kam nas bo sredi montiranih sodnih procesov in prisilne kolektivizacije podeželja usmerilo naslednje jutro.

Takih hudih časov, v katerih je nastajala in odmevala pesniška zbirka »Senca v srcu«, ni več, Ade Škerl tudi ni več, ostaja pa njena nežna dekliška lirična izpoved, ki pričuje o tistih skoraj pozabljenih letih in o njej.