Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Ob spominu smrtnega dne Božje služabnice Cvetane Priol

Za vas piše:
Jože Potrpin
Objava: 11. 08. 2024 / 12:30
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 11.08.2024 / 13:22
Ustavi predvajanje Nalaganje
Ob spominu smrtnega dne Božje služabnice Cvetane Priol
Sveta maša v kapeli Marije Pomagaj v Mariboru. FOTO: Jože Potrpin

Ob spominu smrtnega dne Božje služabnice Cvetane Priol

Na predvečer spomina smrtnega dne Božje služabnice Cvetane Priol (1922–1973) v soboto, 10. avgusta, je v kapeli Marije Pomagaj na pobreškem pokopališču v Mariboru nadškof Alojzij Cvikl ob somaševanju postulatorja p. dr. Vinka Škafarja in več duhovnikov daroval mašo, po njej pa so se navzoči ustavili v molitvi, premišljevanju in pesmi še na njenem grobu.

Njej je bila posvečena tudi devetdnevnica v mariborski stolnici, danes, v nedeljo, 11. avgusta, popoldne pa bo pri rojstni hiši na Vinarski 14A v Mariboru oziroma »Cvetanini« kapeli še molitveno srečanje.

FOTO: Jože Potrpin 

Štiri postaje

V življenju Cvetane Priol so štiri postaje spreobrnjenja in darovanja na poti k svetosti. Ob smrti babice leta 1938, ko je bila stara 16 let, je začela odkrivati pravo globino vere in se odločila, da bo vstopila v Marijino kongregacijo in mesečno prejemala zakramente. Istega leta je v kapeli v Finžgarjevi dijaški koči Žingarici z mariborsko dekliško Marijino kongregacijo med mašo doživela drugo milostno spreobrnjensko postajo. Kot je zapisala: »'Bog je!' sem z vso dušo spoznala in verovala in vso mašo preklečala in jokala.« Tretja je bila Križeva kapela v mariborski stolnici, kjer se je Cvetana večkrat darovala Bogu. Že leta 1949 pa je kot 27-letnica tako dozorela v svoji darovanjski drži, da si je upala zapisati, da jo čaka v življenju samo še ena daritev: »Smrt kot dar ljubezni«. Tako je božjo služabnico predstavil postulator p. Škafar, tako je predstavljena tudi v priložnostni zgibanki. Še več o življenju svetniške kandidatke pa zvemo v knjigi Cvetana Priol na poti svetosti (2004), knjigi p. Branka Petauerja Naj ti bom nežni rdeči cvet (2024), v posebni reviji Družine »Moje življenje je tiha molitev« (2023) in na spletu v dokumentarnem filmu z naslovom Cvetana Priol.

Postopek za njeno beatifikacijo

Začel se je leta 2004. Prvi postulator je bil stolni župnik dr. Stanislav Lipovšek, ki je dal tudi popraviti Priolovo kapelo, saj se je prav ob njej dogajala otroška in tudi mladostniška zgodba Božje služabnice. Kot celjski škof in apostolski administrator mariborske nadškofije pa je leta 2014 imenoval kapucina p. Vinka Škafarja za novega postulatorja. Pri postopku Cvetani postulature so zelo pomemben material njeni spisi: Dnevnik, Prozni spisi in Pesmi, ki so vsi prepisani in večina prevedeni v italijanščino. Kot je dejal postulator, »ob letošnji obletnici smrti, 11. avgusta, poudarjamo Cvetanino sporočilo: 'Ko bom v nebesih, se bo šele začelo moje pravo poslanstvo in neprenehoma bom spremljala korake tistih, ki se trudijo za Božje kraljestvo na zemlji'. Upamo, da bomo lahko prihodnje leto naredili pomemben korak na poti h končanju škofijskega dela postopka za beatifikacijo.«

Nežni rdeči cvet

Nadškof Cvikl je v pridigi uvodoma spomnil na besedilo sv. Avguština o sobotnem godovnjaku sv. Lovrencu v brevirju, ki pravi takole: »V Božjem vrtu, bratje, pa ne poganjajo samo rdeče rože mučencev, temveč tudi bele lilije devic in zeleni bršljan zvestih zakoncev, dišijo vijolice vdov. Nihče, predragi, naj ne obupa nad svojim poklicem …« In poudaril: »Kako lepo je sv. Avguštin v ta vrt umestil mnoge oblike krščanskega pričevanja, in vsak bi najprej pomislil, da je sredi tega vrta med belimi lilijami tudi naša svetniška kandidatka Cvetana Priol. Res je, da ji pripada bela lilija devištva, vendar mislim, da bi se Cvetana najprej postavila med rdeče rože mučencev, saj je sama v darovanju rekla Gospodu: 'Naj ti bom nežni rdeči cvet.' Tako bi rdeča roža med belimi lilijami predstavljala našo Cvetano Priol.«

Nadškof Alojzij Cvikl. FOTO: Jože Potrpin 

Eno samo darovanje

Nadaljnjo misel je nadškof posvetil Cvetaninemu darovanju. »Božja služabnica Cvetana je vse življenje globoko doživljala to Božje otroštvo, ki se je začelo pri svetem krstu, ko je postala otrok, 'nad katerim ima Bog veselje'. Tu je izvor Cvetanine globoke vere in tudi življenjskega poslanstva. Sebe je doživljala kot 'otroka Cerkve' in Njemu se je želela darovati, želela je, da bi bilo njeno življenje eno samo darovanje. Zato je lahko zapisala: 'Iskal si me, Gospod, klical si me in klical. Že v mladosti si me izbral za otroka zase in me vodil skozi jasnine in temo, srečo in dvome'.«

Pomembni smerokazi

Želela je biti misijonarka. Sanjala je celo o Rusiji. Želela je ljudem prinašati Boga, in to v okolju, v katerega jo je postavila Božja previdnost. Njen misijon ni bil v nekem zemljepisno oddaljenem kraju; bil je misijon k oddaljenim od Boga. To potovanje v ledeniška srca ljudi je bilo večkrat veliko daljše od najdaljšega potovanja po svetu. Po nadškofovih besedah je naše življenje pot, romanje. Na tej poti so zelo pomembna znamenja, smerokazi, navigacija, da ne zgrešimo cilja. »Gotovo je Božja služabnica Cvetana Božji smerokaz ali navigacija, konkretno znamenje na naši poti za Gospodom. Takšno kot je bilo življenje Božje služabnice Cvetane, takšen je bil tudi zaključek njenega zemeljskega življenja.«

FOTO: Jože Potrpin 

Bližina trpečim in izgubljenim

Svoj nagovor je nadškof Cvikl sklenil z besedami: »Želimo si, da bi bila kot Mati Terezija tudi Cvetana več prisotna med nami, v naših priprošnjah in molitvah. Iz njenega dnevnika lahko razberemo, da si želi bližine trpečim in izgubljenim …« 

FOTO: Jože Potrpin 

Vzor je lahko učiteljem, še posebej učiteljem glasbe, našim katehetom, katehistom in katehistinjam, še posebej je blizu bolnikom, v težkih preizkušnjah. Pomembno je, da se kdaj pa kdaj ustavimo ob njenem grobu, da začutimo njeno bližino in priprošnjo.

Nalaganje
Nazaj na vrh