Adventni čas je poln pričakovanja, ne le Jezusovega rojstva, temveč tudi obdarovanja, česar se še posebej veselijo otroci. Starši in drugi družinski člani jih seveda želijo razveseliti, jim izpolniti želje in z darili čim bolj polepšati praznične dni. Toda koliko obdarovanja je primernega? O tem smo se pogovarjali s specialistko zakonske in družinske terapije Andrejo Poljanec.

Si lahko starši decembra privoščijo bolj razvajati svojega otroka kot sicer?

Vedno je dragoceno, če uspemo biti do otroka pozorni in ljubeči in mu tudi radi kaj poklonimo. Če to pojmujemo kot razvajanje, potem otrok nikoli dovolj ne razvajamo. Otrok pozornost in naklonjenost nujno vsakodnevno potrebuje. Res pa je, da so načini in oblike pozornosti precej različne. Lahko je objem, pomoč pri nalogi, skupaj prijetno preživet čas, sms, poljubčki … torej bolj odnosne oblike, lahko pa je bolj v obliki materialnih stvari: bonbon, rožica, barvni kuli, majica, nove slušalke … Za december je še posebej zaradi praznika sv. Miklavža in običaja obdarovanja ob božiču značilno, da so pozornosti pogostejše tudi v materialni obliki – torej darilih.

Tudi materialni svet je nekaj zelo dragocenega. Če otrok za darilo dobi npr. skiro, ki si ga želi in ga bo spretno in z veseljem uporabljal, je to stvar, ki je hkrati želja in obenem potreba – torej ustvarjalno prvovrstno razvajanje! Ko dobi veliko sladkarij in dobrot, se lahko nauči uravnavanja tega, koliko bo kateri dan pojedel, lahko bo razvijal občutek, da je lepo, če kakšno sladkarijo podari, lahko jih en del nameni in podari »Miklavža« kateremu od sošolcev, ki ga morda ni dobil … Prejemati veliko – tako sočutja kot materialnih dobrin – torej biti razvajen z okusom ljubezni, pomeni imeti priložnost in odgovornost naučiti se deliti ljubezen in dobrine med brate in sestre, med sošolce, prijatelje, revne … Takega razvajanja nas je učil prav sv. Miklavž!



Je pomembnejše, da starši obdarujejo svojega otroka le enkrat decembra (npr. ob Miklavžu) z večjimi darili ali večkrat z malimi?

Po navadi se družine odločijo za en praznik, ko več pozornosti, časa, energije, denarja in posvetijo tudi darilom. Pogosta stiska staršev pri obdarovanju pa je strah, v smislu, če ga bomo večkrat obdarovali, pa ne bo več hvaležen, bo presit, naveličan in prezahteven. Vendar se jim obdarovanja ni treba bati. Če otroka obdarujemo na pristno in prisrčno, s stvarmi, ki si jih v resnici želi ali jih potrebuje, ali ga enostavno razveselijo kakšne drobne prisrčne pozornosti, bo cenil predvsem to, da nekdo uspe zadeti njegove želje, v spominu mu bo ostal občutek, kako je darilo ali darilce prejel, toplo mu bo ob misli, da nekdo o njem razmišlja tudi, ko ni z njim … Najpomembnejše vprašanje pri darilih tako ni velikost, temveč sposobnost prepoznavanja otrokovih potreb, želja, stisk, hrepenjenj, talentov … Predstavljajmo si otroka, ki se je letos poleti potegnil za 10 cm. Potreboval bo marsikaj novega. Letos bo zanj delalo več Miklavževih odposlancev (»Miklavžstara mama«, »Miklavžbabi«, »Miklavžmami«, »Miklavžteta« … , ), da bo fant lahko navihano in doživeto obrnil letošnjo snežno zimo. Naslednje leto lahko taisti otrok v miru dobi manjše zavoje …

Problem velikosti daril namreč nastane, ko darila kupujemo zato, da se bomo sami počutili bolj vredne. Takrat še tako veliko darilo ne bo dovolj veliko. Ko pa obdarujemo z namenom razveseljevanja in vživljanja v otroka, je lahko drobno darilo zadetek v polno. Tudi ni treba, da vsi otroci v družini dobijo darilo, ki ima enako vrednost. Pomembno je, da smo se v vsakega z najglobljo ljubeznijo poglobili in kupili ali celo ustvarili nekaj, za kar vemo, da ga bo razveselilo.

Kako naj ravnajo drugi (tete, strici, babice, dedki, prijatelji)?

Kakor želijo. To je njihova odločitev, njihova želja, potreba po obdarovanju nečakov, vnukov … Če se nam zdi, da se ne znajdejo najbolje – v mislih imam ožje sorodnike –, se lahko z njimi o tem tudi pogovorimo. V smislu, če vemo, da babica vsako leto kupi nove krznene rokavice, njej se zdi to nadvse imenitno darilo, saj jo je kot majhno punčko vedno zeblo v roke, otroci pa bi bolj potrebovali smučarske rokavice, ji lahko v miru namignemo, da bi bili otroci bolj veseli slednjih … Večina sorodnikov bo namigov vesela.



Je prav upoštevati otrokove želje?

Če se le da, se otrokovim željam skušamo čim bolj približati, vedno pa to na žalost niti ni mogoče. Včasih si želijo sestrico ali bratca, kužka v bloku, računalnik za v svojo sobo … kljub temu lahko pripravimo kakšen hec na to temo, mu napišemo pismo ali kaj podobnega. Ob tem otrok čuti, da ga je Miklavž vzel resno in da so njegove želje in potrebe dragocene.

Kako naj ravnamo, če otrok z darilom ni zadovoljen?

Če ni zadovoljen z darilom od staršev, je pomembno, da ugotovimo, zakaj – ali ni dobil sestrice ali kužka ali računalnika in je zato vse ostalo zanič, pa mu, roko na srce, sv. Miklavž želje res ne more uresničiti, mu zadevo poskušamo razložiti, se pohecati, ga pomiriti … Če pa smo kupili nekaj, za kar mi menimo, da potrebuje in bi nam staršem prišlo prav, da ima, sam pa si v resnici tega ne želi in si želi nekaj povsem drugega, kar se nam morda zdi nekoliko trapasto, je dobro, če ta »spodrsljaj« vzamemo kot izkušnjo za naslednjič in se raje bolj vživimo v občutek, kako vesel bo otrok, ko bo dobil nekaj iz »nebes«, česar še mami in ati ne kupita! Za noben god, za noben rojstni dan, za nobeno spričevalo, za nobeno nagrado ne bi dobil nečesa, kar si želiš – »nebesa« pa slišijo tvoje hrepenenje in te uslišijo! To je res nebeški občutek!



Nekateri starši nakupujejo darila skupaj z otrokom. Navdušenje in presenečenje sta tako manjša. Je tudi čar obdarovanja manjši?

Absolutno. Popolnoma drugačno je vzdušje, ko se je nekdo drug potrudil zate in ti pripravil presenečenje, nekoliko tvegal in te razveselil. Ne le darila - presenečenja so tista, ob katerih vznika čarobnost! V nas vzbudijo več veselja in hvaležnosti ter v nas pustijo močnejšo spominsko sled. Nekako nam v otroštvu naredijo podlago, da je razveseljevati druge največja sreča.

Kako ob vsem blišču ohraniti pravi pomen božiča?

Tako, da ne dovoliš, da te blišč prezasede. To je stvar vsakega posameznika, koliko se uspe tega zavedati in koliko ne. Škoda je kriviti okolico, da ne moreš biti v sebi miren, da se ne moreš umiriti. Okrašena in z lučkami osvetljena okolica lahko v posamezniku ustvarja vzdušje veselja, spodbuja povezanost in hvaležnost, da nam je lepo, toplo, nam v spomin prikliče osamljene, nas poveže v molitvi … spodbudi k optimizmu, pozitivnim idejam in iskanju Luči v samem sebi.

Najlepša hvala za vaš čas - tudi to eno izmed najlepših daril!

Foto: Tatjana Splichal