Ob praznovanju svetovnega dneva bolnikov na Brezjah: Ali sem tudi jaz usmiljeni Samarijan?
Ob praznovanju svetovnega dneva bolnikov na Brezjah: Ali sem tudi jaz usmiljeni Samarijan?
Prišli so, da so Marijo Pomagaj prosili, naj jim pomaga, da bi ozdraveli na telesu in duši; če je Božja volja drugačna, pa laže prenašali svoja in drugih bremena. Upanje, da je oboje mogoče in da so prišli na pravi kraj prosit pomoči, jim je med mašo v svojem govoru dal mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl, ki je vodil somaševanje več duhovnikov.
Svojo tolažilno in duhovno dvigujočo besedo je povezal z evangelijem o usmiljenemu Samarijanu in s poslanico papeža Frančiška za 31. svetovni dan bolnikov. »Zakaj ravno jaz?« se je vprašal s tistimi, ki jih je prizadela huda bolezen, trpljenje in preizkušnje. »Bolezen je tista, ki razodene naš pravi obraz,« je ugotavljal. »Razkrije našo šibkost pa tudi naše vrline in bogastvo. Papež Frančišek v poslanici pravi, 'da smo vsi krhki in ranljivi, zato smo potrebni tiste sočutne pozornosti, ki se zna ustaviti, se približati, oskrbeti in olajšati. Še posebej to velja za bolne.'
Za mnoge je bolezen največja nesreča, ki jih lahko zadene. A bolezni je več vrst; poznamo telesne in duševne. Ne pozabimo pa, da nas lahko pesti tudi duhovna bolezen, to je naša grešnost. Telesno zdravje lahko izgubimo proti svoji volji, ne moremo pa duhovnega zdravja: plemenitosti, poštenja, dobrote, svetosti. /…/ Svetovni dan bolnikov, ki ga obhajamo danes, nas spodbuja, da v sebi prebujamo čut za bolne in trpeče, pa tudi za vse tiste, ki so v stiskah; po drugi stran pa, da naredimo še več, da dar zdravja ohranjamo,« je opozoril nadškof Cvikl.
Povabil je, da smo tudi mi usmiljeni Samarijani; da vidimo človeka, potrebnega pomoči, se mu približamo in mu pomagamo ne glede na njegovo vero, stan in drugo. Se ne sprašujemo, »kaj sem dolžan narediti, marveč kaj od mene pričakuje moj bližnji./…/ Največkrat je mogoča le ljubezen malega novčiča. To pomeni: pomagati, kolikor morem, pokazati razumevanje, sočutje in bližino …, to pomeni ljubiti bližnjega!« Usmiljeni Samarijan in Jezus sam sta nam pri tem zgled.
Nadškof Cvikl se je v imenu Cerkve na Slovenskem zahvalil vsem, ki bolnim in trpečim pomagajo doma, v domovih za ostarele, v bolnišnicah; sodelavcem Karitas in drugih dobrodelnih ustanov, prinašalcem obhajila bolnikom in drugim pomočnikom. Bolne, ostarele in onemogle pa je povabil: »Svojo bolezen in preizkušnje živite kot izkušnjo bližine Gospoda./.../Tako lahko kraji trpljenja postanejo kraji, kjer se bo kazala in rasla kultura srečevanja, miru in sprave.«
Moč za to so številni romarji dobili pri spovedi, prejemu popolnega odpustka, bolniškega maziljenja, obhajila, priprošnji Mariji Pomagaj in izročitvi trpečemu Jezusu. K temu jih je na začetku maše v imenu odgovornega za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci, navzočih duhovnikov in v svojem imenu, pa tudi kot lurški kaplan, povabil bolniški duhovnik Miro Šlibar.
Vtisi romarjev