»Bog in sveti križ božji!« Tako me je naučila mama, da rečem, ko potisnem kruh v pečico.

Ustvarjen sem kot križ. Kajti moje telo ima – kadar razširim roke ali kadar objamem – obliko križa. V tej logiki bi lahko celo zaključil, da sem ustvarjen kot križ. Če ne to, pa vsaj, da sem ustvarjen za križ!

Moje telo ima – kadar razširim roke ali kadar objamem – obliko križa.

Ste kdaj pomislili, da bi vsemogočni Stvarnik vse, kar je ustvaril, mirno lahko ustvaril tudi drugače?! Pa ni. In to z razlogom. V to sem prepričan! Zato si je nesmiselno razbijati glavo, filozofirati ali pesniti, zakaj je, kot je, in ne drugače, ampak enostavno v veri sprejeti to, kar je večna Ljubezen pred nas postavila. Z zaupanjem, da če kdo, potem pač On res ve, kaj dela. In da ne bo pomote: nikakor ne trdim, da je to preprosto, ampak saj zato pa vendar smo na svetu in živimo na njem teh bibličnih sedemdeset let, osemdeset, če smo krepki (Ps 90,10), da med razbijanjem glave, filozofiranjem in pesnjenjem spoznamo, sprejmemo in vzljubimo Božjo voljo. In seveda Boga samega. Ki je v načrt našega odrešenja vključil svojo smrt: za naše življenje je moral umreti Božji Sin. A da je Božji Sin lahko umrl, da je bil križan, je najprej moralo umreti drevo, da je dalo les za križ!

Bog ve, katere vrste drevo je bilo? FOTO: Shutterstock

Bog ve, katere vrste drevo je bilo? In sem hkrati in takoj prepričan, da imata tako teologija kot znanost (arheologija in zgodovina) pripravljen natančen in brez dvoma točen odgovor o vrsti in starosti lesa, o njegovi moči in prožnosti, o dežju, ki ga je zalival, in vetru, ki je preizkušal njegove korenine …

Me pa bolj zanima: je drevo prepoznalo svojega Stvarnika? Se je upiralo ali voljno vdalo? Je trpelo, ko je na njem trpel Ta, ki nas odrešuje trpljenja?

Me pa bolj zanima: je drevo prepoznalo svojega Stvarnika?

Legenda pripoveduje, da je bila Kalvarija zasuta in da je na njej stal oltar malikom, ko je v Jeruzalem prispela sveta Helena, mati cesarja Konstantina. Ta je ukazala kraj očistiti, in ko so kopali, so našli grob in križ, ki ga povišanega častimo … Čeprav je križ vidno znamenje in nanj v naravi ali v umetnosti v takšni ali drugačni obliki naletimo vsepovsod – kot že rečeno ga premore sleherno človeško telo –, je treba najprej odstraniti smeti in malike iz svojega življenja, treba je kopati in iti v globino, da najdemo križ, ki je svet!

Kot je naše telo znamenje križa, je kruh znamenje daritve. FOTO: S. J.

Naj bo »Bog in sveti križ božji« na začetku vsakega našega dne, vsake naše poti … Tudi, ko zamesimo kruh in ga porinemo v pečico. Kajti: kot je naše telo znamenje križa, je kruh znamenje daritve.

In rečem »Bog in sveti križ božji«, še prej pa v vzhajano testo zarišem križ. Kot zarišem križ v pečen hlebec, preden vanj zarežem. Križ.

Prispevek je bil najprej objavljen v prilogi Naša družina (37/2024).