Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in Društvo Združeni ob Lipi sprave sta ob obletnici vosovskega umora pripravila mašo za dr. Lamberta Ehrlicha in ostale mučence.

Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in Društvo Združeni ob Lipi sprave sta v nedeljo, 26. maja, na obletnico dneva umora prof. dr. Lamberta Ehrlicha v cerkvi Vse svetih na ljubljanskih Žalah pripravila mašo za pokojnega profesorja in ostale mučence.
Mašo je daroval dr. Robert Petkovšek, ki je v pridigi dejal, da bi o prof. Ehrlichu lahko govorili kot o znanstveniku, kot o narodnem buditelju, kot o diplomatu s pariške mirovne konference ali pa kot izjemnem vzgojitelju.


Mašo je daroval prof. dr. Robert Petkovšek.

»Toda, ko razmišljam, kaj se mi je v mojem poznavanju Ehrlichove osebnosti iz preteklost najbolj vtisnilo v spomin, je to poročilo, ki je ohranjeno v arhivih VOS in sta ga pripravila izvršitelja umora, z ilegalnim partijskim imenom Pepe (Franc Stadler) in Mile (Kamilo Kratochwill).«

»Še nikoli nisem bil tako miren kot tisti trenutek«

O akciji, ki jo je vodil Pepe, je Mile zapisal: »Bil sem precej vznemirjen, čeprav tega nisem hotel pokazati in občudoval sem Pepeta, ki je bil veder in nasmejan, kot bi šel na svoje običajno vsakdanje službeno mesto.


Ehrlichov spomenik na ljubljanskih Žalah

To me je pomirilo in občudoval sem ga, ker sem v njem videl lik pravega borca, neustrašenega komunista, kakršen sem hotel biti tudi jaz.« In ko je prišel trenutek izvršitve, je Pepe dal povelje: »Zdaj.«

Oba, Pepe in Mile sta streljala na Ehrlicha in na njegovega spremljevalca Rojica. In Mile je zapisal: »Še nikoli nisem bil tako miren kot tisti trenutek. Odskočil sem korak nazaj – ponoven strel, in tudi ta je prejel zasluženo kazen.«

Ob pogledu na izvršeno dejanje je Mile zapisal: »Ko sem se vračal domov sem v sebi občutil ponos, da sem sodeloval uspešno v akciji, ki je sovražnikom slovenskega ljudstva zadala težak udarec, kar je potrjevalo tudi pisanje v časopisih in okupatorjevo divjanje.«
Antihumana logika revolucionarnega duha

Ob tem je prof. Petkovšek dejal, da se ob tem srhljivem zapisu odraža vsa globina človeškega zla, ki je bilo dolgo načrtovano. Opravičevali so ga z mislijo, da je treba blaginjo posameznika podrediti blaginji skupnosti.

To opravičevanje je seveda zunanje, sociološko. Člani Izvršnega odbora OF z izjemo Kocbeka umoru Ehrlicha niso nasprotovali – a tudi Kocbek je razmišljal podobno: »Kdor je v takšnem stanju odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitete in namene.«

V tem se kaže antihumana logika revolucionarnega duha. Revolucionarji so bili morda prepričani, da s tem rešujejo konkretne družbene razmere – resnica pa je veliko globlja – v tem se kaže in izraža satanska moč zla.

Ehrlich je bil vizionar in prerok

Poudaril je, da se je prav tega Ehrlich globoko zavedal. »Bil je vizionar in prerok – in zavedal se je, da pred vrati zgodovine ne stojijo le poizkusi partije, da izboljšajo družbeni red, ampak da poskuša revolucija odpreti vrata veliko globljemu zlu.


Po vojno izpraznjen in oskrunjen Ehrlichov grob na ljubljanskih Žalah.

V omenjenih citiranih poročilih in mislih lahko začutimo sprevrženost zla, ki v samih koreninah zavrača spoštovanje drugega in ljubezen do bližnjega.«

Spomnil je, da mnoge študije danes samo dokazujejo to, kar so potrjevali njegovi najbližji sodelavci v nasprotju s medvojno in povojno komunistično propagando, ki ga je črnila kot izdajalca in ideologa.

»V njem odkrivajo človeka, ki je imel vedno pred očmi tri cilje: božje, človeško in slovensko. Iz te najosnovnejše naravnanosti se je iskreno in nesebično boril proti vsem oblikam totalitarizma – z veliko prodornostjo in jasnostjo.

Bil je človek, ki je bil edini 'sposoben organizirati odpor proti okupatorju mimo komunistov'.«

Neizprosno je stal na strani najplemenitejših idealov

Poudaril je, da se je v tem »najmočneje kazala njegova karizma – kazalo se je, da neizprosno stoji na strani najplemenitejših idealov, ki ščitijo humanistične pridobitve našega izročila in naše zgodovine – da ščitijo to, kar je človeškega in slovenskega. In ne samo to: njegova karizma je bila tudi zmožnost, da bi te ideale obvaroval in jih uresničil. Zato ga je bilo treba odstraniti kot oviro.«

Po mnenju dr. Petkovška pa v velikonočni luči smrt ne pomeni konca. »Z Jezusovo smrtjo je šele zaživel evangeljski duh, ki ga je Jezus prej širil med svojimi učenci po raznih krajih. V svoji smrti je Jezus zaživel v vsej svoji polnosti, v poveličanem telesu.«

Mučeniška smrt Ehrlicha in drugih mučencev dela njihove ideale še večje in močnejše

Dodal je, da se prav to danes dogaja tudi z Ehrlichom, ki je prvi na seznamu slovenskih mučencev, za katere verjamemo, da nam bodo že kmalu zasvetili tudi z oltarja.

»Mučeniška smrt Ehrlicha in drugih mučencev dela njihove ideale, za katere so živeli, še večje in močnejše. Zato se jim lahko že danes priporočamo, naj bodo naši mučenci tudi naši priprošnjiki, da bi se v naši sredi krepila vera do Boga, da bi se večala ljubezen do naroda in vsega lepega, kar je slovenski narod ustvaril in da bi rasli tudi v človeškosti, v času, ko se naš svet tako zelo spreminja in velikokrat ne najdemo pravih odgovorov.«

Fotografije: Ivo Žajdela