Prelomnico v evropskem povezovanju namreč predstavlja t. i. Schumanova deklaracija, ki jo je Robert Schuman (1886–1963) kot tedanji francoski zunanji minister v Parizu v sodelovanju s podjetnikom Jeanom Monetom predstavil 9. maja 1950. Zaradi tega ta dan praznujemo kot »dan Evrope«. Odličen vpogled v dogajanje tistega časa v svoji knjigi Globoko ukoreninjen (Družina, 2017) ponuja publicist Jeff Fountain. V spomin na Roberta Schumana, politika, ki je iz krščanske ljubezni do bližnjega pognal evropski povezovalni projekt, objavljamo poglavje in Fountainove knjige, ki nas skorajda »po filmsko« popelje v čas, v katerega smo globoko ukoreninjeni tudi slovenski državljani kot člani Evropske zveze; med drugim tudi v 9. maj 1950, ko je »v manj kot treh minutah – toliko časa potrebujemo, da skuhamo jajce – minister iz Mozele opisal novo potencialno prihodnost Evrope«, kot je slikovito zapisal Jeff Fountain.

Avtor knjige Jeff Fountain ob predstavitvi slovenskega prevoda pri založbi Družina. FOTO: Tatjana Splichal

Jeff Fountain: Kako onemogočiti vojno

Na postaji Gare de l'Est so se zadnji potniki vkrcavali na vlak med Parizom in Metzem, ko se je Robert Schuman udobno namestil v svojem sedežu drugega razreda. Veselil se je mirnega razmišljujočega konca tedna v svoji ljubi podeželski hiši v kraju Scy-Chazelles nedaleč od Metza, vinorodnega območja v njegovem političnem okrožju Mozela v pokrajini Loreni.

Na to zadnje sobotno jutro aprila 1950 je minilo pet let od najbolj morilske vojne v zgodovini človeštva. Toda prenehanje sovražnosti ni prineslo narodnega »miru«. Francoske vlade so v teh burnih povojnih letih redko trajale dlje od enega leta.

In vendar sta sloves po iskrenosti in poštenju, pa tudi njegova pravniška in politična spretnost, Schumana popeljala na sam vrh narodnih političnih odgovornosti. Leta 1946 je bil imenovan za finančnega ministra in njegova priljubljenost mu je na tem položaju omogočila, da je uvedel ostre ukrepe, potrebne za utrditev povojnega gospodarstva.

Konec naslednjega leta je predsednik Schumana prosil, ali bi vodil novo izvoljeno vlado, ravno ko je izgledalo, da je država na poti v državljansko vojno. Komunistični agitatorji so pod ukazi iz Moskve s stavkami in sabotažami Francijo uspešno potiskali na mrtvo točko, plenili tovarne orožja ter hromili železnice, rudnike in elektrarne.

V francoski narodni skupščini, ki je štela 27 članov, so predstavniki komunistov nanj zlivali gnojnico besednih zlorab in ga obtoževali, da je podpornik nacistov.

Le teden dni po tem, ko je postal predsednik vlade, je Schuman sklical 80.000 rezervistov, da bi zatrl sleherni upor. Komunistični bes je ob tem ukrepu izbruhnil na vseh frontah, premier pa je ostal neomajen. V francoski narodni skupščini, ki je štela 27 članov, so predstavniki komunistov nanj zlivali gnojnico besednih zlorab in ga obtoževali, da je podpornik nacistov.

Ob neki priložnosti v vročici teh ključnih dni so ga prevzela čustva. Obraz si je zakopal v roke, tiho zmolil za modrost in pravo odločitev, nato pa nadaljeval s sestankom.

Osrednji stavkovni odbor se je naposled umaknil in svojim članom dal znamenje, naj se vrnejo na delo. Kriza je minila.

Stalinovi vse prej kot miroljubni načrti za Evropo pa so se povsem zjasnili, ko so sovjetske čete z železno pestjo neusmiljeno zgrabile Poljsko, ki so ji sledile Madžarska, Romunija, Bolgarija in Češkoslovaška. Leta 1949, le leto dni prej, so zahodni zavezniki uspeli preprečiti sovjetske poskuse za prevzem nadzora nad celotnim Berlinom z uničenjem cestnih in železniških povezav z zahodnim delom. Zavezniki so se odzvali z neprekinjenim zračnim mostom, preko katerega so vsak dan dostavili več kot štiri tone življenjsko nujnih zalog, skupno so opravili 200.000 letov in oskrbo omogočali skoraj leto dni.

Teh pet povojnih let je bilo vse kaj drugega kot mirnih. Premori ob koncu tedna v mestecu Scy-Chazelles so Schumanu omogočali nujno duhovno in duševno osvežitev v obdobju po vojni. Prav ta konec tedna pa mu je bil v pomoč, da se je v svoji najnovejši vlogi zunanjega ministra lahko pripravil na odločilno srečanje s svojima ameriškim in britanskim kolegom, ki ga je čakalo v manj kot štirinajstih dneh. Ameriški državni tajnik je Francoza opozoril, naj do sestanka pripravi osnutek pozitivne politike do Nemčije in njenega vključevanja v skupnost svobodnih narodov. Če tega ne bo, Francozi ne bodo več imeli besede glede prihodnosti industrijskega Porurja.

Schuman je potreboval načrt, drzen načrt, ki bi preoblikoval pokrajino, načrt, ki bi v prihodnosti izjemno otežil ali pa celo onemogočil začetek nove vojne.

Schuman je potreboval načrt, drzen načrt, ki bi preoblikoval pokrajino, načrt, ki bi v prihodnosti izjemno otežil ali pa celo onemogočil začetek nove vojne. Ta misel ga je obremenjevala že vse od njihovega zadnjega srečanja v New Yorku v minulem septembru.

Vlak še vedno ni speljal s postaje, ko so hitri koraki v vagonskem hodniku pred kupejem prekinili njegove misli. Drsna vrata v njegov kupe so se odprla in skozi zavese je pogledala glava na ramenih njegovega osebnega tajnika, Bernarda Clappierja.

»Gospod, ali bi lahko prebrali ta Monnetov osnutek, lepo prosim? Zelo pomembno je!«

Dokumente je potisnil v naročje svojega presenečenega šefa in izginil tako hitro, kot se je pojavil. Nekaj minut kasneje, ko je vlak speljal iz Pariza, je radovedni Schuman preletel uvodne strani dokumenta, da bi videl, kaj se je njegovemu tajniku zdelo tako nujno.

Jean Monnet za Schumana ni bil tujec. Bil je človek mednarodnega slovesa, družinsko podjetje za pridelavo konjaka je poskrbelo, da so zanj vedeli Švicarji in Švedi, Angleži in Američani, in celo Rusi in Kitajci. Krožila je zgodba, kako si je zaman prizadeval za rezervacijo ležišča na prvi plovbi Titanika leta 1912, poraz, ki mu je verjetno rešil življenje.

Potem ko je Francija leta 1940 klonila pod nemško okupacijo, je Churchill Monneta poslal v Washington z britanskim potnim listom, da bi priskrbel zaloge za takrat še nevtralno državo in s tem pomagal poraziti Nemce. Njegova prizadevanja so po besedah gospodarstvenika Johna Maynarda Keynesa vojno skrajšala za leto dni.

Tri leta pred tem sta si Monnet in Schuman pridobila medsebojno spoštovanje, ko sta sodelovala pri finančnem načrtovanju. Nekega vročega dne sta si dovolila tolikšno mero neobičajne neformalnosti, da sta si celo slekla suknjiča.

Bila sta istih misli glede potrebe po izgradnji miru na enakosti. Strinjala sta se, da so se mirovna prizadevanja po prvi svetovni vojni ponesrečila, predvsem zaradi diskriminacije in odnosa premoči nad Nemci. Oba sta se bala, da bi utegnili znova ponoviti isto napako.

Tako kot Schuman je tudi Monnet verjel, da mora nov politični sistem nadomestiti staro ravnovesje sil med narodi, ki se je zdaj že dvakrat izneverilo in se končalo s svetovno vojno.

Tako kot Schuman je tudi Monnet verjel, da mora nov politični sistem nadomestiti staro ravnovesje sil med narodi, ki se je zdaj že dvakrat izneverilo in se končalo s svetovno vojno. Kot namestnik glavnega tajnika Društva narodov je bil iz prve roke priča polomu zgolj medvladnega sodelovanja. V resničnem svetu mednarodne politike so bili potrebni močnejši ukrepi.

Monnet je vedel, da bo Schuman premogel dovolj moralne pokončnosti, politične avtoritete in poguma, da bo po potrebi sprožil velike spremembe z udejanjanjem nekonvencionalnih idej. Clappier, Schumanov tajnik, in Paul Reuter, Schumanov pravni svetovalec na zunanjem ministrstvu, sta o šefovih idejah na dolgo in na široko razpravljala z Monnetom, ki je zraven lahko pristavil globino svojih izkušenj pri Društvu narodov, Haškem kongresu in kot nekdanji vodja načrtovalne komisije pod De Gaullom v prvih povojnih letih. Predlogi, ki jih je takrat predstavil, v skladu z De Gaullovo politiko rušenja nemške industrije premoga in jekla, so napetost med Francijo in Nemčijo le povečali, namesto da bi jo odpravili. Vedel je torej, kaj gotovo ni učinkovito.

Monneta pogosto zgrešeno predstavljajo kot snovalca Schumanovega načrta, vendar je sam do aprila 1950 še vedno razmišljal o zamisli tamponske države po imenu Lotaringija med vzhodno Francijo in Nemčijo, ki bi obsegala dele Belgije, Luksemburga, Alzacije-Lorene, Posarja in Porurja.

Reuter, ki je bil doma iz Lorene, pa je uspel prepričati Monneta, da ta načrt ne bi deloval in bi se tamkajšnjim prebivalcem zdel zelo nenaraven. Monnet, ki je v svojih spominih priznal, da mu je na tej stopnji že zmanjkalo idej, je Reuterja prosil za pomoč pri pripravi novega osnutka.

Reuter je začel s pripravo prvega osnutka, v katerega je vključil Schumanova načela in zasnove, skupaj z Monnetovimi praktičnimi in tehničnimi predlogi, kako doseči gospodarsko integracijo. Clappier je vedel, da njegov šef potrebuje drzno, uresničljivo pobudo, ki naj bi jo predstavil 10. maja v Londonu na srečanju »Velike trojice«. Tudi on je skupaj z Reuterjem, Monnetom in drugim osebjem sodeloval pri »možganski nevihti«.

Manj kot dva tedna pred omenjenim datumom je Clappier postal nemiren, misleč, da se čas izteka. Napočil je zadnji aprilski konec tedna, ko se je ustavil v Monnetovi pisarni, da bi preveril napredek. Monnet mu je pokazal zadnji osnutek. Clappier je na hitro preletel besedilo. Ko je ugotovil, da se zunanji minister ravno vkrcava na sobotni jutranji vlak proti Metzu, se je hitro opravičil in z besedilom v roki nemudoma odhitel na postajo Gare de l'Est.

Ko ga je vlak vozil proti vzhodu, je Schuman začel dokument podrobneje prebirati. Monnet in njegova ekipa so njegova glavna načela in ideje očitno uspeli oblikovati v izvedljiv načrt!

Ko ga je vlak vozil proti vzhodu, je Schuman začel dokument podrobneje prebirati. Monnet in njegova ekipa so njegova glavna načela in ideje očitno uspeli oblikovati v izvedljiv načrt! Bil je drzen in povsem brez primere. Prekinil je znano izročilo dvostranskih in večstranskih sporazumov med državami. Doma ga je ob koncu tedna prebral še natančneje, toda na prvi pogled se je zdelo, da je načrt natančno to, kar si je želel predstaviti na srečanju »Velike trojice«.
Na postaji v Metzu ga je običajno čakalo službeno vozilo. Navadno, v veliko skrb varnostnega osebja, je vozilo namenoma spregledal in se na obrobje mesta, v domačo vas Scy-Chazelles na valovitem pobočju griča Mont Saint Quentin, raje odpeljal z avtobusom.

Kot vedno ga je tam pozdravila gospodinja, ki mu je tudi kuhala. Sključena ženska nizke rasti, »la petit Marie« Kelle, je skrbela za njegovo preprosto in skromno dvonadstropno, s štukaturami okrašeno hišo sredi vrta, okoli katerega je stal visok zid. Takšen dogovor je trajal dvainštirideset let, Schuman pa je v tem času živel preprosto življenje, podobno duhovniškemu.

Nanj je čakala tudi knjižnica z okoli osem tisoč knjigami. To je bil njegov vir sreče in navdiha, v njej pa je hranil redke rokopise in avtograme vseh francoskih kraljev od Karla V. dalje. Knjižnica, njegova delovna soba, vrt in utrdbena cerkev sv. Kvintilijana čez cesto so bili njegovi priljubljeni kraji za tih razmislek o vrtincih njegovega političnega življenja.

Ko se je Schuman sprehajal po svojem ljubem vrtu, je razmišljal o dveh letih, ki ju je preživel na položaju zunanjega ministra in se spominjal Haaškega kongresa maja leta 1948. Občutil je zadovoljstvo ob ustanovitvi Sveta Evrope, s poudarkom na človekovih pravicah, pravu in demokratičnem razvoju. Sam je predlagal, naj ga slovesno odprejo naslednje leto v Strasbourgu.

Ne glede na njegov pomen pa je bil Svet Evrope oviran zaradi narodnostnih omejitev. To ni bila politična rešitev, ki jo je iskal in ki bi prinesla trajen mir, utemeljen na enakosti in solidarnosti.

Schumana je preganjala tudi misel na njegov vznemirljiv prvi uradni obisk Nemčije na položaju zunanjega ministra, ki ga je opravil le nekaj mesecev prej. V Mainzu, Bonnu in Berlinu so se z njim soočili sovražno nastrojeni časnikarji.

Schumana je preganjala tudi misel na njegov vznemirljiv prvi uradni obisk Nemčije na položaju zunanjega ministra, ki ga je opravil le nekaj mesecev prej. V Mainzu, Bonnu in Berlinu so se z njim soočili sovražno nastrojeni časnikarji. Zanje je poosebljal francosko grožnjo o priključitvi posarskega območja premogovne in jeklarske industrije nedaleč od meje s Francijo. Večina Francozov je povojno Nemčijo še vedno občutila kot pretečo grožnjo, tako politično kot gospodarsko. Čutili so, da imajo do Posarja moralno pravico.

Želel je verjeti, da je Konrad Adenauer, nemški kancler, dober in pobožen človek, ki mu lahko zaupa. Toda vprašanje Posarja je poostrilo celo njune odnose. Mesec dni pred tem, v marcu, je Adenauer predlagal idejo o politični zvezi med Francijo in Nemčijo, ki bi bila odprta do Velike Britanije, Italije in narodov Beneluksa. Ta ideja ni bila nič novega. Kancler je o tem razmišljal že od dvajsetih let 20. stoletja. Toda vzdušje tako v Franciji kot v Nemčiji takšnemu načrtu očitno ni bilo naklonjeno.

Robert Schuman. FOTO: arhiv Družine

Monnetov osnutek pa je bil morda ravno dovolj praktičen, da bi bil lahko tudi učinkovit …

V ponedeljek zjutraj, 1. maja, ko je vlak ustavil na postaji Gare de L'Est, je Clappier na peronu nestrpno pričakoval svojega šefa. Schuman je izstopil iz vagona, pozdravil vodjo svojega kabineta in brez dodatnih besed zakorakal proti avtu, ki je čakal nanj. Med vožnjo proti Quay d'Orsay je Clappierja skoraj razgnalo od radovednosti, Schuman pa je vztrajno govoril le o vremenu.

Naposled je Clappier izstrelil vprašanje: »Gospod minister, dokument, ki sem vam ga izročil v petek, kaj si mislite o njem?«

»Prebral sem predlog. Uporabil ga bom,« mu je Schuman namenoma odgovoril povsem mimogrede.

Clappier se je nemudoma zavedel, da bodo naslednji dnevi vrtinec načrtovanj in priprav, pisanja in preoblikovanja osnutkov. Razumel je tudi, da bo za uspeh predloga nujno potrebna popolna diskretnost. Le pravi ljudje lahko izvejo zanj, da bi se izognili kakršnim koli poskusom za onemogočenje načrta.

Schuman in Monnet sta obvestila dvomečega predsednika vlade in še dva ministra, ki sta slovela po svoji veri v »Evropo«. Sestanek francoskega vladnega kabineta je bil napovedan 9. maja, dan pred srečanjem »Velike trojice« v Londonu.

8. maja je Schuman zvestemu uradniku, Robertu Mischlichu, zaupal »občutljivo in skrivno nalogo«, naj Adenauerju v Bonnu dostavi pismo, v katerem mu je na kratko predstavil skrivni načrt.

Naslednji ponedeljek, 8. maja, je Schuman zvestemu uradniku, Robertu Mischlichu, zaupal »občutljivo in skrivno nalogo«, naj Adenauerju v Bonnu dostavi pismo, v katerem mu je na kratko predstavil skrivni načrt.

Naslednji dan je francoski vladni kabinet zaključeval z dnevnim redom sestanka. Schuman je ves čas srečanja o svojem predlogu molčal, ker je čakal na odziv iz Bonna. Naposled mu je Clappier prinesel sporočilo, da mu je Mischlich prenesel navdušen Adenauerjev odgovor: »Ta francoski predlog je v vseh pogledih zgodovinski: znova vzpostavlja dostojanstvo moje domovine in je temeljni kamen za združitev Evrope.«

S tem podatkom je zunanji minister prosil, ali sme na dnevni red nujno uvrstiti še eno točko. Nato je predstavil načrt in poročal o soglasju Bonna. Oba ministra, ki sta bila z dogajanjem seznanjena že prej, sta predlog nemudoma podprla. Za druge, ki jih je drznost načrta ujela nepripravljene, je bilo potrebno malce več prepričevanja. Z omahovanjem in navkljub nekaterim zasebnim pomislekom se je kabinet nazadnje strinjal, da predlog predstavijo na tiskovni konferenci tistega večera ob šesti uri, v prostorih Quai d'Orsay, na sedežu zunanjega ministrstva.

Pripravljena besedila so v naglici dostavili veleposlanikom Italije, Nizozemske, Belgije, Luksemburga, Velike Britanije in Združenih držav Amerike. Poslana so bila vabila dvestotim časnikarjem.

Toda tistega večera ob šesti uri je bila prosta le peščica časnikarjev, ki so delovali v Parizu, in ob povabilu tik pred zdajci se jih je le nekaj lahko pridružilo vladnim uradnikom, politikom in diplomatom, ki so se zbrali pod visokimi stropovi, lestenci in zlato obarvanim baročnim okrasjem v veličastnem Salon d'Horloge.

Schuman je stal pred velikanskim kaminom, ob njem je sedel Monnet, in pozval je k miru v dvorani. Zbrani so utihnili, on pa je sedel in začel brati skozi svoja očala s težkim roževinastim okvirjem.

Svetovni mir, je začel, zahteva ustvarjalna prizadevanja, ki so enako močna kot grožnje. Francoska prizadevanja, da bi dosegli združeno Evropo, so bila v preteklosti neuspešna in so se končala z vojno. Do združene Evrope pa ne bomo prišli naenkrat. Potrebni so koraki ki bodo gradili solidarnost in odpravili starodavno sovražnost med Francijo in Nemčijo.

Zato, je bral, bo njegova vlada predlagala specifična, konkretna dejanja glede enega odločilnega vprašanja: da bo francosko-nemška proizvodnja premoga in jekla združena pod enotno, skupno »visoko avtoriteto«, ki bo nad nadzorom narodnih vlad in bo odprta tudi za pridružitev drugih evropskih držav.

To naj bi spodbudilo skupne temelje za gospodarski razvoj in spremenilo usode tistih območij, ki so se v zgodovini ukvarjala s proizvodnjo streliva in vojne opreme in ki so bila najpogostejše žrtve. Pri tem je imel Schuman v mislih predvsem industrijska območja v Posarju in Porurju.

Zaradi te solidarnosti v proizvodnji bi bila vojna med Francijo in Nemčijo ne le nepredstavljiva, ampak materialno neizvedljiva.

Schuman je dvignil pogled od pripravljene izjave na mizi pred seboj in se zazrl v vrste navzočih z velikim pričakovanjem na obrazih, ki so se trdno oklepali vsake njegove besede. Drznosti in daljnosežnih posledic tega predloga so se zavedali prav vsi, ki so se zbrali v dvorani. Vse, kar je bilo slišati, ko so pričakovali nadaljevanje govora zunanjega ministra, je bil zvok stenografke, ki je sedela tik pred njim in je s svojim velikim pisalnim strojem lovila vsako besedo.

Enotnost te proizvodnje, je nadaljeval z branjem, bi položila trdne temelje za gospodarsko združitev vseh držav, ki bi želele pri tem sodelovati. Prispevala bi k dvigu življenjskega standarda in spodbujanju miroljubnih dosežkov. Evropa bi se tako lahko osredotočila na eno izmed najnujnejših nalog, razvoj afriške celine.

Rezultat takšnega sodelovanja bi bil skupni gospodarski sistem, ki bi vodil v poglobljene medsebojne vezi med državami, dotlej pogosto na nasprotnih bregovih.

Ustanovitev tovrstne »visoke avtoritete«, katere odločitve bi bile obvezujoče za Francijo, Nemčijo in katero koli pridruženo državo, bi tlakovala pot evropski federaciji, potrebni za ohranjanje miru, je zaključil.

Hipni premor je nakazoval veličastnost pravkar predstavljenega predloga, takoj zatem pa so časnikarji odhiteli proti svojim pisarnam.

V manj kot treh minutah – toliko časa potrebujemo, da skuhamo jajce – je minister iz Mozele opisal novo potencialno prihodnost Evrope.

To je bila pomembna vest. V manj kot treh minutah – toliko časa potrebujemo, da skuhamo jajce – je minister iz Mozele opisal novo potencialno prihodnost Evrope. Napovedoval je nov odnos sodelovanja, medsebojnega spoštovanja in partnerstva med Francijo in Nemčijo ter katero koli drugo sodelujočo državo. Najbolj osupljivo pa je bilo, da je poraženo državo sprejel kot polnopravno in enakovredno partnerko in s tem preoblikoval obzorja prihodnosti.

Naslovi, uredniški uvodniki in politični stripi v svetovnem tisku so v naslednjih dneh pozdravljali domiselnost in velikodušnost tega načrta. »Francija presenetila države,« je pisal Daily Herald. Nemški Bonner Rundschau je objavil prispevek z naslovom »Eine Sensation aus Frankreich«. Le Monde je večino naslovnice posvetil, kot ga je sam poimenoval, »une proposition revolutionnaire«.

Komunistični L'Humanite pa je predlog označil kot grožnjo Sovjetski zvezi in prvi korak k obnovi zavezniškega vojnega aparata.

Švicarski časnik Sie und Er je moža, ki je stal za predlogom, opisal kot: razumnega, vitkega, plešastega, brez utvar, resnega, vendar ne brez smisla za humor, nepodkupljivega, marljivega, globoko vernega, malce šaljivega, ki ne ustreza predstavam državnika Republike Francije.

Švicarski časnik Sie und Er je moža, ki je stal za predlogom, opisal kot: razumnega, vitkega, plešastega, brez utvar, resnega, vendar ne brez smisla za humor, nepodkupljivega, marljivega, globoko vernega, malce šaljivega, ki ne ustreza predstavam državnika Republike Francije. Saj niti ne govori dobre francoščine. Njegov materni jezik je nemščina in za razliko od svojih rojakov nima niti trohice posluha za glasbo. Kot zagrizen samec je Schuman javno priznaval, da se žensk boji. V Tretji republiki bi bil popolnoma nepredstavljiv. Da danes igra tako pomembno vlogo, je znamenje preobrazbe, ki jo je doživela Francija, iz katere je izšla kot neizmerno skromna.

Časnik je nadaljeval: Schuman ni … podkupljiv kot toliko ministrov Tretje republike, ni nadut in nepopustljiv kot de Gaulle, ne premore Bidaultove osupljivosti in razuma; pokončen je in iskren, nič več in nič manj. Politik, ki izogiba zvijačam in pretvarjanju, je redkost, in to zelo cenjena, pa ne le v francoski politiki.

Skoraj leto dni je minilo, preden je Evropska skupnost za premog in jeklo po Schumanovem predlogu s Pariško pogodbo, podpisano 15. aprila 1951, postala pravna stvarnost.

To je bil prvi primer v svetovni zgodovini, ko so narodi drug drugemu prostovoljno podredili svojo suverenost, da bi s tem ustvarili nadnarodno pravno telo.

Glede mnogih podrobnosti so bila še potrebna pogajanja s sodelujočimi državami, vključno z Italijo, Belgijo, Luksemburgom in Nizozemsko. To nalogo je večinoma opravljal Monnet, pod budnim Schumanovim nadzorom iz ozadja. To je bil prvi primer v svetovni zgodovini, ko so narodi drug drugemu prostovoljno podredili svojo suverenost, da bi s tem ustvarili nadnarodno pravno telo.

Pogajanja, ki niso bila niti najmanj enostavna in so pomenila odkrivanje povsem novih področij, je močno olajšala skupna vera in vizija za Evropo, ki so si jo med seboj delili Schuman in Adenauer ter njun italijanski kolega, predsednik vlade Alcide de Gasperi. Njihovo skupno prepričanje, da je novo Evropo potrebno zgraditi na krščanskih temeljih, in da je Evropska skupnost za premog in jeklo korak v pravi smeri, je odsevalo v duhovnih vajah, ki so se jih pred podpisom Pariške pogodbe vsi trije udeležili v benediktinskem samostanu ob Renu.

Jean Monnet je postal prvi predsednik »visoke avtoritete« (ki jo je danes nasledila Evropska komisija). To je bil eden izmed štirih stebrov, ki si jih je Schuman zamislil za novo Evropo, skupaj z ministrskim svetom, skupno skupščino (danes Evropski parlament) in sodiščem (v Luksemburgu).

Številne strategije, ki so vodile proces evropskega združevanja, je v zasnovi vseboval že izvirni Schumanov načrt. Z napredovanjem manjšinskega jedra držav je »dvohitrostni« pristop k združevanju omogočil razmeroma hitro rast projekta, ki se je rodil 9. maja 1950, v skupnost sedemindvajsetih narodov več kot sedemdeset let kasneje.

Za razliko od generacij naših staršev in starih staršev naše družine nič več ne žalujejo za svojimi najbližjimi, ki bi življenje izgubili v evropski vojni med državami članicami Evropske zveze.

Moja generacija in generacija mojih otrok, zrelih za služenje vojaškega roka, sta prvi generaciji v zahodni Evropi, ki skozi daljše obdobje nista bili priči notranji vojni. Za razliko od generacij naših staršev in starih staršev naše družine nič več ne žalujejo za svojimi najbližjimi, ki bi življenje izgubili v evropski vojni med državami članicami Evropske zveze.

Že več kot sedemdeset let je zaradi tega drznega načrta vojna med državami članicami resnično nemogoča.

In za ta zgodovinski preboj se lahko zahvalimo Bogu!