Morda najbolj znana teorija zarote je trditev, da Lee H. Oswald ni sam (ali da sploh ni) streljal na predsednika J. F. Kennedyja. Taisti Kennedy pa je tri mesece prej dal poslati sporočilo svojim ljudem v Vietnamu, da je čas za vojaški prevrat.

Res je sicer, da nekateri prevrati ne zahtevajo glave prejšnjega voditelja, a tok dogodkov gre svojo pot; vsega se pač ne da predvideti. Nedvomno precej odgovornosti za žrtve pade na prvega pobudnika oziroma človeka, ki je dovolil prevrat; to pa je bil Kennedy. In žrtvi? Brata Ngo.

Rodbina Ngo

Vietnamska rodbina Ngo (celotni priimek je Ngô Đình) je že pred letom 1700 sprejela katoliško vero. Kha, poznejši oče omenjenih bratov, je zapustil Vietnam in v Maleziji študiral za duhovnika. Medtem so budisti v domovini skoraj iztrebili njegove sorodnike (pač katoličane), saj so zažgali cerkev, kjer so bili pri maši tudi mnogi člani rodbine Ngo, med njimi vsa ožja družina omenjenega bogoslovca.

Po tem je sklenil, da se bo poročil. Vrnil se je v domovino, kjer je zasedal zelo visok položaj. Imel je veliko otrok. Najbolj znani so Thuc (1897), Diem (1901), Nhu (1910) in Can (1911). Rojeni so bili v obdobju francoske vladavine nad tem delom sveta. Diem je bil leta 1933 minister za notranje zadeve pod vietnamskim vladarjem, ki pa je moral biti podložen Francozom. Diem tako ni mogel uveljaviti svoje zakonodaje, zato je odstopil in se do konca druge svetovne vojne umaknil iz javnega življenja.

Med drugo svetovno vojno je domačine izkoriščala še Japonska. Po letu 1945 je na severu nastala komunistična država, za južni del pa so se potegovali Francozi. Voditelj severa, Ho Ši Minh, je Diema vabil, da bi se mu pridružil, saj bi s tem pridobil za boj proti Francozom še katoliško prebivalstvo. A kot da bi Diem poznal Kocbekovo usodo, je ponudbo zavrnil ter za dobro desetletje odšel v tujino.

Za vietnamskega voditelja ni bila skrivnost, kako zelo »poštene« so volitve v komunističnih državah.

Francozi so leta 1949 le uspeli ustanoviti državo Vietnam na jugu. Toda komunistični sever je postajal vse močnejši in leta 1954 so precej porazili Francoze, ki so zato le zapustili ta del sveta. Malo pozneje so z dogovorom v Ženevi Francozi priznali poraz in se strinjali, da bi bile leta 1956 volitve po celotni državi. Tedaj je 17. vzporednik delil Vietnam, kot je bolj severni delil Korejo.

Ob porazu Francozov je krmilo juga prevzel Diem, ki se z dogovorom ni strinjal. Zanj pač ni bila skrivnost, kako zelo »poštene« so volitve v komunističnih državah. Priznati pa moramo, da tudi referendum, ki ga je sam razpisal na jugu, ni bil zgled demokratičnosti. No, potrdil mu je oblast, tako da je predvsem s svojimi odloki vodil državo. Pri tem je imel na dveh odgovornih mestih svoja mlajša brata, starejšemu sorojencu pa je Vatikan že leta 1938 podelil škofovsko mitro.

In prav zaradi protikomunizma je takoj dobil ameriško pomoč. Vsako nasprotovanje njegovi oblasti je zlahka dobilo oznako komunističnega rovarjenja, tako da je kar nekaj nasprotnikov spravil za zapahe ali dal celo usmrtiti brez res tehtnih razlogov.

Biti katoličan je bila pod njegovo vladavino prednost pri napredovanju v sicer večinsko budistični državi. Prednost je bila tudi pri zastavah. Leta 1963 je bil sprejet zakon o prepovedi verskih zastav, a za obletnico bratovega škofovstva je vatikanska zastava lahko plapolala, medtem ko je budistični praznik moral miniti brez tega dodatka.

Napetost in prevrat

Budisti so se vse bolj upirali občutenim krivicam, posebne enote vlade pa niso stale križem rok. Menda je bilo po ukazu razdejanih kar nekaj pagod. Če k temu dodamo vsaj nedemokratično vodenje države in kar nekaj korupcije, ne preseneča vse večja zadrega v ZDA, ki so le bile znanilke demokracije; prav zato je Kennedy dal zeleno luč za vojaški udar.

Prvega novembra 1963 se je začelo. Voditelj Diem in njegov brat Nhu sta bila v stikih z ameriškim veleposlanikom. Dogovarjali so se o umiku iz države. Pri tem ZDA niso želele, da bi odšla kam v bližino in tam snovala vlado v izgnanstvu. Hkrati so vietnamski generali razmišljali tudi o tem, da bi ju ubili, a menda to mnenje ni bilo prevladujoče.

Kennedy je bil vidno pretresen ob novici o smrti bratov Ngo, saj je bilo kmalu jasno, da je šlo za umor.

Brata sta pobegnila iz palače, v kateri naj bi brezpogojno predala oblast prevratnikom kar pred kamerami, zato so ju začeli iskati. Izvedeli so, da sta v cerkvi sv. Frančiška Ksaverija. Bil je že praznik vseh svetih in šele po jutranji maši, da ju ne bi prej videli, sta vstopila, molila in prejela obhajilo. Toda nekdo ju je očitno opazil, zato je bilo oklepno vozilo poslano po njiju.

V cerkvi so ju prijeli, med vožnjo proti palači pa ubili. Pričevanja o tem, kako se je to zgodilo, so različna, a dejstvo je, da so sprva generali trdili, da je šlo za samomor. Iz pričevanja zahodnega obveščevalca vemo, da so hoteli »prodati« zgodbo, da sta samomor storila kar v cerkvi.

Kennedy je bil vidno pretresen ob novici, saj je bilo kmalu jasno, da je šlo za umor. Na tolažilni namig sodelavca, da sta bila ubita samodržca, je odgovoril, da sta bila brata v zares težkem položaju in da sta se zelo trudila za svojo domovino. Hkrati se je še predobro zavedal, da je prav on dovolil poslati telegram 243, ki je dal žegen za prevrat.

JFK med nagovorom ameriškemu kongresu. FOTO: Vatican Media

… bo z mečem pokončan

Predsednik Kennedy ni niti malo slutil, da ga po kesanju glede ubitih bratov čaka že čez slabe tri tedne enaka usoda. Tedaj se je namreč odpravil v Teksas, ob sebi pa je poleg domačina (podpredsednik Johnson) imel še svojo soprogo, ki je bila zelo priljubljena. Pravzaprav še preveč; to je občutila predvsem po njegovi smrti, ko so jo dobesedno zasledovali na vsakem koraku. Ulica pred njeno hišo je postala redno postajališče za turistične avtobuse. A pojdimo nazaj.

Nekateri demokrati v Teksasu so znatno nasprotovali Kennedyjevemu zavzemanju za odpravo rasnega razlikovanja, tako da je nekoliko s strahom poletel tja.

Teksas spada med pomembnejše države tako po gospodarstvu kot po prebivalstvu in torej volivcih. Med demokrati te države je bilo precej neenotnosti. Nekateri so znatno nasprotovali Kennedyjevemu zavzemanju za odpravo rasnega razlikovanja, tako da je nekoliko s strahom poletel tja. Že prvi sprejem pa je pokazal izjemno navdušenje domačinov. Vse je kazalo, da bo uspešno poenotil stranko …

Da bi obšel vsa srečanja, je morala povorka predsednikovih vozil tudi po ulici Elm (ali po naše brest). Vsekakor brestov ni bilo kaj dosti ob cesti, morda so bili še premajhni, tako da je Lee H. Oswald dobro videl in dvakrat zadel predsednika, ki je nekaj ur pozneje umrl v bolnišnici. Do sedaj so napisali že 2000 knjig o dogodku, večinoma seveda takih, ki nasprotujejo samostojni krivdi ravnokar omenjenega strelca. Njegovo dejanje je sicer potrdila znamenita Warrenova komisija.

In spet

Tako smo prišli do Oswalda, ki se je med burnim najstništvom takoj po 17. rojstnem dnevu pridružil marincem. Med vojaščino je streljal tako dobro, da je zadostil pogojem za ostrostrelce. No, marince je zapustil, odšel v Sovjetsko zvezo, se tam poročil, se naveličal revščine in spet prišel v ZDA. Tudi orožje je nabavil …

Privzemimo, da je zares streljal na predsednika iz stavbe teksaškega skladišča šolskih knjig. Vidno brezskrbno (zaigrano?) je potem zapustil stavbo. Odšel je domov in vzel pištolo. Z njo je kmalu ustrelil policista, ki ga je sprva kar iz avta zasliševal, saj je ustrezal opisu osumljenca. Oswald je odšel do kina in smuknil v dvorano. A policija je bila kmalu na poti …

Lee Harvey Oswald ni bil še dva polna dneva za zapahi, ko so ga iz policijskega zapora vodili v avto, ki naj bi ga odpeljal do okrožnega zapora, med tem pa je pristopil Jack Ruby in ga ustrelil.

Na zaslišanjih, pri katerih je zanikal umor policista, je sicer priznal, da je bil v skladišču med streljanjem; umora predsednika so ga obtožili šele čez nekaj ur. Oswald je trdil, da je bil le v drugem nadstropju in ne bolj zgoraj, kjer je bil strelec na Kennedyja. Če verjamemo, da so prstni odtisi na puški res bili njegovi, je najbrž lagal, kot se na zaslišanjih pogosto dogaja. Tudi on pa ni vedel, kako se mu čas izteka …

Ni bil še dva polna dneva za zapahi, ko so ga iz policijskega zapora vodili v avto, ki naj bi ga odpeljal do okrožnega zapora. Med tem je pristopil Jack Ruby in ga ustrelil. Oswalda so prepeljali v isto bolnišnico kot dva dni prej Kennedyja; tudi umrl je kmalu po prihodu. Je Ruby res hotel le preprečiti, da bi Kennedyjeva vdova morala trpeti soočenje z morilcem na sodišču? Je bil on dodatni član zarote?

Vsekakor so en dvom le odpravili. Leta 1981 so izkopali Oswaldovo truplo, saj so se pojavile govorice, da je v grobu sovjetski vohun. Rentgenski posnetek zobovja je potrdil istovetnost pokojnika.

Za morilca Rubyja je bila usodna bolezen, ki je po dobrih dveh letih končala oziroma nadomestila prekletstvo meča. Urok, ki je povezal štiri trupla, se je umaknil in se odpravil na pot okoli sveta ter se spet ustavil tu in tam.

***

Svojcem vseh štirih umorjenih se je življenje zelo spremenilo. Hudo trpljenje pa se je zgrinjalo tudi nad Vietnam, kjer jih je čakalo še debelo desetletje vojne in najbrž več kot milijon mrtvih. Potem pa omejena komunistična svoboda, ki z vse več kapitalističnimi prijemi iz dneva v dan le krepi svojo moč.

Bo tudi ta, v sebi nasprotujoča se ureditev, kdaj pokončana? Če bo, naj bo to storjeno brez meča - naj se sesede vase!

Prispevek je bil objavljen v novembrski številki Slovenskega časa.