Ob izgubi ostane veliko neizrečenih besed, vprašanj brez odgovorov, pogosti pa so tudi občutki krivde. Vsak nosi s seboj njihovo težo. Tudi otroci, čeprav bi jim proces žalovanja najraje prihranili. Prav zato se o svoji stiski ne morejo z nikomer pogovoriti.

Podobno izkušnjo je doživela tudi pisateljica, pesnica, scenaristka in glasbenica Cvetka Bevc. V otroštvu je izgubila učitelja v glasbeni šoli, ki jo je zelo podpiral pri učenju klavirja. »Njegova smrt me je dolgo preganjala. Verjetno bi mi bilo lažje, če bi se s kom pogovorila o tem. A je smrt še vedno tabu tema. Zato sem napisala knjigo za mlade o žalovanju.« Leta 2022 jo je poslala na Družinin natečaj Svetlobnica in bila nominirana. Čeprav je tisto leto svetlobnico prejela Tanja Mlakar za roman Begunka, je Družina letos izdala tudi njen roman Očku ne bom več pisal pisem.

Naslovnica romana.

Mladinski roman, ki bi ga morali prebrati tudi odrasli

Glavni junak romana je desetletni Denis, ki je v prometni nesreči izgubil očeta. Z materjo se po očetovi smrti preseli k babici in dedku, obiskuje novo šolo, sreča nove sošolce, se zaljubi v sošolko in pod pritiski družbe počne stvari, ki mu jih oče prav gotovo ne bi dovolil. Ob vsem tem trpijo tudi njegove ocene, kar seveda prav nič ne veseli njegove mame. Njun odnos se vse bolj krha. Padajo težke besede, skozi katere oba sporočata, da jima je težko ob izgubi moža in očeta, prav tako pa se z izgubo spopadata dedek in babica, ki sta izgubila svojega sina.

Občutki krivde in iskanje bližine

Medtem ko Denis pogreša svojega očeta, se v mislih in pismih nenehno pogovarja z njim. Oče je zanj vseprisoten, vendar mu tistega, kar ga najbolj teži, ne more izreči. Družina pred njim na materino željo očeta skoraj nikoli ne omenja. Denis pa si včasih le želi govoriti o njem: »Včasih me vendarle ima, da bi s kom obujal spomine na očka. Ne, ne na tisti grozni dan, ko je umrl. Na to, kako sva nekoč praznovala moj rojstni dan in sama odpotovala na morje. Kako sem med vožnjo z letalom lahko prišel k njemu v pilotsko kabino. Kako sva spuščala zmaje. Pa na tisti večer, ko mi je podaril pravo košarkarsko žogo. Njegov smeh bi priklical, ki se je oglasil, kadar sva skupaj gledala komedije. Pa njegov glas, kadar je navijal zame. Še njegovo kričanje, ko me je nekoč zalotil na laži.«

Vendar se mami opraviči, ko ga omeni, nerodno mu je, ko o njem spregovori učitelj, in najraje bi zakričal, ko o njem govori slaščičarnar, ki ga je poznal še iz šolskih dni. Razjeda ga namreč močan občutek krivde, saj meni, da je kriv za njegovo smrt: nesreča se je zgodila prav na poti na njegovo tekmo, zato se zdaj izogiba treninga košarke.

Tu pa je še en pomemben motiv: pogreb. Denis se ga namreč ni smel udeležiti: »Očkov pepel so raztrosili na planjavi pod goro. Pod Storžičem. Mama ni hotela, da grem zraven k obredu.« Denis tako niti ne ve, kje je bil pogreb, vendar čuti potrebo, da bi šel na planjavo pod Storžičem, da bi lahko bil v njegovi bližini.

Katarza ob mizi

»Ob vsaki izgubi imamo občutek krivde,« pravi Cvetka Bevc. Zato je zelo pomembno, da se o teh občutkih pogovorimo. Ko pisateljica v romanu Očku ne bom več pisal pisem družino ob praznovanju božiča posadi za skupno mizo, se zgodi katarza – z njimi jo bo prav gotovo doživel tudi bralec, pa naj bo to mladostnik ali odrasel.