Na današnji dan, 21. septembra, sta leta 2000 Vlada RS in Slovenska škofovska konferenca (SŠK) podpisali sporazum o duhovni oskrbi, ki je pomenil ustanovitev Vojaškega vikariata in začetek duhovne oskrbe med pripadniki Slovenske vojske. Podoben sporazum je Vlada RS 20. oktobra istega leta podpisala še z Evangeličansko cerkvijo.

Tako kot v vseh vojskah zahodnih držav in članicah Nata je bila tudi pri nas sprejeta odločitev, da je treba vojaku ponuditi oporo na vseh področjih njegovega življenja. Vojaški vikariat tako redno zagotavlja duhovno oskrbo ne le pripadnikom Slovenske vojske (SV), temveč tudi njihovih družinskim članom. V sklopu vojaškega vikariata deluje šest pastoralnih asistentov in pet vojaških duhovnikov.

FOTO: Osebni arhiv M. J.

Ob odsotnosti vojaškega vikarja Mateja Jakopiča, ki se te dni mudi na misiji na slovaško-ukrajinski meji, je manjši sprejem za načelnika generalštaba v pastoralnem centru v uršulinski cerkvi v Ljubljani gostil njegov namestnik. Večji dogodek ob dnevu Vojaškega vikariata bo v nedeljo, ko bodo imeli tradicionalni pohod oz. romanje vojakov na Brezje. Peš romanje bodo začeli v vojašnici v Kranju, ob 10. uri pa bodo na Brezjah obhajali slovesno sveto mašo, ki ji bo na samostanskem vrtu sledilo še družinsko kosilo za pripadnike SV in njihove družine. Skupina vojakov, ki upravlja Slovensko planinsko transverzalo, pa bo priromala kar s Triglava.

Pogovarjali smo se z vojaškim vikarjem Matejem Jakopičem.

Delo pripadnikov Vojaškega vikariata temelji na zgodovinskih izkušnjah in bogati tradiciji – koliko pa se duhovna oskrba pripadnikov SV in njihovih družinskih članov prilagaja času, trenutnim potrebam?

Razmere v svetu so zelo kaotične in dogajanju skupaj z Jezusovim naukom želi slediti tudi Cerkev. Tukaj smo hvaležni za razumevanje slovenskih škofov, ki so razumeli 2. vatikanski koncil, ko je prišlo do tektonskih premikov. Cerkev je namreč ugotovila, ker ni več Cerkev pot človeka, mora človek postati pot Cerkve. In nekako srednjeveška urejenost tudi Cerkve na Slovenskem počasi mineva in z njo teritorialne meje župnij. Tako je 2. vatikanski koncil prinesel izraz kategorialna oz. personalna pastorala in poleg bolniških župnij, policije je tudi vojska specifična, da potrebuje tako personalno oskrbo. To pomeni, da duhovniki stopamo na pot za vojaki. Zato svoje delo večinoma opravljamo v tujini na mirovnih misijah, bodisi nekdaj v Bosni, kasneje na Kosovu, potem v Čadu, Libanonu, Afganistanu, sedaj tudi v Latviji, na Slovaškem. Kamorkoli so napoteni slovenski vojaki.

»Ko je človekov dom svet, takrat je svet domači dom.«

Kdaj je največja žeja, potreba po duhovni oskrbi slovenskih vojakov, morda tudi njihovih družinskih članov?

Kadar so vojaki doma v Sloveniji, se vsak dan po končanem delovniku vračajo v svoje domače okolje in lahko normalno koristijo tudi usluge Cerkve, poslušanje Božje besede, deljenje zakramentov v svojih lokalnih skupnostih. Posebej pa pride duhovna oskrba do izraza takrat, kadar so vojaki napoteni izven meja domovine Slovenije. Takrat se v vojakih zgodijo posebna čustva, morda jih lahko opišem samo z enim stavkom: »Ko je človekov dom svet, takrat je svet domači dom.«

FOTO: Osebni arhiv M. J.

Se na vas obračajo tako verni kot neverni vojaki?

Principi duhovniškega delovanja so različni in so odvisni od vzgoje mladih duhovnikov, od vzgoje v domači družini, od zgleda domačega župnika in še česa. Tako duhovniki tudi različno pojmujemo svoje duhovniško delovanje. Za nekatere je vera na prvem mestu in je realno življenje šele na drugem, za druge duhovnike pa je vera kakor tista mrvica na smetani na kavi, s katero se življenje začini, polepša, obogati. Zato je tudi princip vojaških duhovnikov najprej na človeški ravni in je v dokumentih vedno zapisna tudi odpoved vsakemu prozaletizmu, nagovarjanju na vero in podobno. In sčasoma, sedaj po 23 letih, ko so se vojaki navadili, da jih nihče s križem za vero ne posiljuje, se z veseljem obračajo prej na vojaškega duhovnika kakor pa na kakšne psihologe. To potrjuje tudi raziskava dr. Ljubice Jelušič, nekdanje obrambne ministrice in nekdanje predstojnice fakultete za obramboslovje, ko je štiri leta izvajala ankete med pripadniki Slovenske vojske o delovanju in odnosu vojak-častnik-podčastnik in vseh drugih vprašanjih, med drugim tudi komu vojaki bolj zaupajo. Zanimiv je bil rezultat: psihologom 5 odstotkov, vojaškim duhovnikom 95 odstotkov.

Po 23 letih, ko so se vojaki navadili, da jih nihče s križem za vero ne posiljuje, se z veseljem obračajo prej na vojaškega duhovnika kakor pa na psihologe.

Ko pa gre za vprašanje, kdo prej, verni ali neverni, moram reči iz izkušenj, da se najprej na nas obračajo neverni. Ker verni ljudje imajo v javnem življenju še vedno nekakšen strah, da je vera samo za zakristijo in za zidovi cerkve, zunaj v življenju pa je ne smeš kazati. To je nekakšen občutek. Morda se motim, ampak resnica je vseeno približno takšna.

Geslo Vojaškega vikariata je Deo et patriae fidelis (Zvest Bogu in domovini). FOTO: Osebni arhiv M. J.

To delo opravljate od l. 2015. Verjetno se je zgodb v vseh teh letih že kar nabralo, vam katera še posebej ostaja v spominu?

Svoje službovanje v Slovenski vojski sva začela skupaj z dr. Jožetom Plutom. On leta 2000 in jaz 2001, najprej tudi usposabljanja. Potem pa se je vseh teh letih nabralo ogromno anekdot, izkušenj in peripetij. Morda bi bila zanimiva zgodba, ki je opisana tudi v knjigi, ki je pred štirimi leti izšla na Brezjah.

V vojnem območju so vsi verni, tudi tisti, ki ne hodijo v cerkev.

Pisalo se je leto 2011, 15. avgust. Bratje frančiškani z Brezij so bili tako velikodušni, da so slovenskim vojakom za na pot v Afganistan izročili tudi sliko Brezjanske podobe Matere Božje. Leta 2011 smo želeli oplemenititi veliki šmaren in v kapeli, ki smo si jo zgradili vojaki sami, je glavni častnik Mariji nadel na to sliko veliko medeninasto krono, glavni podčastnik pa Jezusu malo. Da ni bilo le duhovno, ker vojaki so praktični ljudje. Teden kasneje, 22. avgusta, je na cerkvenem koledarju Marija kraljica. Takrat je ob 10. uri v našo bazo priletela raketa večjega obsega, ki ima radij smrtnosti 300 metrov, od nas pa je padla 30 metrov proč. Zgodilo se je v delčku sekunde, ni bilo časa niti glave skriti v kamen. V kamniti puščavi je naredila dvometrski krater, zadela je tudi nekaj orožja. Tiste krogle in kamenje so švigali sem in tja. Potem smo za zavlekli v bunkerje in čez deset minut, ko se je vse umirilo, smo se začeli šteti in pregledovati. Po čudežu smo jo vsi odnesli brez paske. Bili smo v šoku. In me en vojak, ki nikoli ne hodi k maši, prime za roko in pravi: »Ej, padre, veš koga. Danes zvečer boš pa naredil eno mašo v zahvalo, da smo preživeli. Jaz ti povem, če ne bi prejšnji teden Marije kronali, danes ne bi bili vsi živi.« In zvečer smo se res zbrali k zahvalni maši.

Doma, ko nam je dobro in ko imamo vsega polno, ko greš v gostilno in deset minut gledaš v meni, ker ne veš, kaj bi jedel, so drugačne vrednote. V vojnem območju so povsem druge. V vojnem območju so vsi verni, tudi tisti, ki ne hodijo v cerkev. Če ne od Boga, pa vsaj vera v smislu: »Bog daj, da bom preživel. Bog daj, da bom še kdaj videl svojo ženo. Bog daj, da bom še kdaj stisnil svoje otroke.« Vera na kriznih območjih je drugačna kakor doma.

Bog daj, da nikoli ne bi bil cestninar Matej.

Sporazum o ustanovitvi Vojaškega vikariata je bil podpisan na god sv. Mateja. Vse najboljše za god! Kako vam je vaš zavetnik v zgled?

Hvala lepa. Apostol Matej je bil, kakor pravi Sveto pismo, cestninar, mitničar in je pobiral davke. Kljub temu, da se je kasneje spreobrnil, mi je v zgled predvsem kot pobiralec davkov. Bog daj, da jaz nikoli ne bi bil takšen. Temveč čim bolj odprt in čim več dajal ljudem, ne samo Božje besede in Božje ljubezni, ampak tudi kar se tiče humanitarnosti, dobrodelnosti.