Ob letošnjem dnevu Študijski center za narodno spravo v nacionalni spomin kliče predvsem številne kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki so posegle v življenje posameznika in celotnega slovenskega naroda v času druge svetovne vojne in po njej, ko so bili naši rojaki v krutem primežu treh totalitarnih režimov: fašizma, nacionalsocializma in komunizma.

Slednja sta ostro zarezala tudi v življenje družine celjskega zgodovinarja dr. Milka Mikole, prvega direktorja Študijskega centra za narodno spravo, človeka, ki je tako rekoč celoten strokovni, znanstveno-raziskovalni opus posvetil preučevanju številnih krivic, ki so v totalitarnih razmerah prizadele na sto tisoče ljudi. Prav zato ga je leta 2005 takratni minister za pravosodje dr. Lovro Šturm povabil, da je prevzel vodenje novoustanovljenega Sektorja za popravo krivic, ki ga je dr. Šturm ustanovil v okviru svojega ministrstva. Glavni namen te ustanove je bil, da zaposli predvsem mlajše zgodovinarje, ki bodo raziskovali nedavno slovensko zgodovino (predvsem zgodovino komunistične revolucije), ki se je zgodovinarji, zaposleni v raznih javnih ustanovah, tako rekoč niso dotaknili. Iz tega sektorja je bil leta 2008 ustanovljen Študijski center za narodno spravo, dr. Mikola pa ga je do upokojitve maja 2009 vodil kot v. d. direktorja.

Leta 2013 je dr. Milko Mikola prejel Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke v zgodovini.

Omenimo le nekaj izmed številnih publikacij, s katerimi je dr. Mikola oral ledino predvsem pri raziskovanju povojne komunistične represije: Sodni procesi na Celjskem 1944–1951 (1995), Zaplembe premoženja v Sloveniji 1943–1952 (1999), Delo kot kazen: izrekanje in izvrševanje kazni prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela v Sloveniji v obdobju 1945–1951 (2002), Notranji sovražniki v dokumentih okrajnih partijskih komitejev z območja Zgodovinskega arhiva v Celju (1998), Dokumenti o kulaških procesih na Celjskem (1999), Religija, Cerkev in šola v dokumentih občinskih komitejev Zgodovinskega arhiva Celje (2003). Eden izmed vrhov njegovega dela pa je študija Rdeče nasilje, ki je leta 2012 izšla pri Mohorjevi družbi. Leto dni pozneje, 2013, je dr. Milko Mikola prejel Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke v zgodovini.

Dr. Milko Mikola je svojo zgodbo in zgodbo svoje družine, zaznamovano s totalitarnimi pritiski, strnil v pričevanje, ki ga Študijski center za narodno spravo ob letošnjem mednarodnem dnevu človekovih pravic izpostavlja v okviru svojega projekta Zakladnica spominov. Na tem mestu objavljamo del tega pričevanja, ki sega v prvo polovico 80. let prejšnjega stoletja, ko je bil dr. Mikola tarča šikaniranj kot profesor zgodovine in sociologije na poklicni šoli Šolski center Borisa Kidriča v Celju.

Moje težave s komunisti na šoli so se začele že prvo leto službovanja, ko sem odklonil povabilo sekretarja OOZK, naj vstopim v Zvezo komunistov (ZK), kar je zanj predstavljalo nekaj nepojmljivega.

Razumevanje z učenci, nerazumevanje s sodelavci

»Čeprav poklicna šola ni ravno ustanova, kjer bi mlad profesor zgodovine lahko razvil svoje poklicne ambicije, pa sem bil kar zadovoljen. Učenci in učenke so bili večinoma iz revnejših družin in so bili lepo vzgojeni, zato sem se z njimi zelo dobro razumel. Drugače pa je bilo s sodelavci. Velika večina jih ni imela predpisane izobrazbe in so to kompenzirali s tem, da so bili zagrizeni partijci. Moje težave s komunisti na šoli so se začele že prvo leto službovanja, ko sem odklonil povabilo sekretarja OOZK, naj vstopim v Zvezo komunistov (ZK), kar je zanj predstavljalo nekaj nepojmljivega. Ker zaradi tega nisem imel predpisanih 'moralno-političnih kvalitet', mi niso zaupali poučevanja predmeta samoupravljanje s temelji marksizma, čeprav sem bil kot profesor zgodovine in sociologije med vsemi učitelji na šoli za to najbolj usposobljen. Jaz se zaradi tega nisem sekiral, ampak sem bil tega celo vesel. Ker so navedeni predmet honorarno poučevali razni pravniki, ki so bili brez vsakega znanja pedagogike in metodike, je ta predmet med dijaki kmalu postal sila nepriljubljen. Spričo tega je bilo vodstvo šole prisiljeno, da mi je preko noči zaupalo njegovo poučevanje.

Dr. Milko Mikola na okrogli mizi ob 25. obletnici sprejetja zakona o popravi krivic, ki sta jo oktobra lani pripravila Študijski center za narodno spravo in Muzej novejše zgodovine Slovenije. FOTO: STA/T. P.

Ker kot profesor, ki ni hotel vstopiti v ZK, nisem užival zaupanja, da bom poučeval ideološko 'pravilno', sem pri pouku imel kar pogosto hospitacije predstavnikov celjske enote Zavoda za šolstvo. Nekajkrat pa se je zgodilo celo to, da je 'hospitacijo' pri uri zgodovine in samoupravljanja s temelji marksizma opravil bivši oficir JLA, ki je bil vodja avtomehanske šole in je poučeval motoroznanstvo. Običajno je v učilnico vstopil nenapovedano sredi učne ure in dijakom začel postavljati vprašanja, čeprav s tega področja ni imel nikakršnega znanja. Seveda sem se zaradi tega počutil ponižanega.

Obračun je bil le vprašanje časa

Ker sem v zbornici kar pogosto govoril kritično o socializmu in o izkoriščanju SR Slovenije v okviru SFRJ, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo do obračuna z menoj. To se je zgodilo jeseni 1982. Ob začetku šolskega leta 1982/83 sem si ravnatelja drznil opozoriti na nemoralno ravnanje nekaterih učiteljev z učenkami, ki so jih od pouka z avtomobili vozili na hišnikov vikend in se tam z njimi zabavali. Med njimi sta bila tudi pomočnik ravnatelja in sekretar OOZK. Prav tako se ga kot vodja aktiva profesorjev družboslovnih predmetov opozoril, da v času, ko bi moral biti v razredu, poučuje na Delavski univerzi v Žalcu, učenci pa na igrišču igrajo žogo. Za ravnatelja naj povem, da v času, ko še ni bil na tem položaju, sploh ni bil v ZK in je mene celo poučeval, kakšne razloge naj navedem, da mi ne bo treba stopiti v ZK. Ko pa so dotedanjega ravnatelja politično odstranili, je hitro stopil v ZK in postal zagrizen partijec, kar mu je omogočilo, da je bil imenovan za ravnatelja.

Najprej je z menoj začel verbalno obračunavati partijski sekretar, ki je bil sam udeležen pri nemoralnem početju z dijakinjami, in me obtoževal, da sem 'protisocialistični element'.

Moje opozorilo o nepravilnostih, ki so se dogajale na šoli in v katere je bil vpleten tudi on, je smatral za napad na ZK in namesto da bi ukrepal proti njim, je udaril po meni. Najprej je z menoj začel verbalno obračunavati partijski sekretar, ki je bil sam udeležen pri nemoralnem početju z dijakinjami, in me obtoževal, da sem 'protisocialistični element', ter mi celo grozil s taboriščem.

Grožnja s Službo državne varnosti

Nekega dne oktobra 1982 me je k sebi v svojo pisarno dal poklicati ravnatelj in predme na mizo položil list, na katerem je bila v prvi osebi napisana izjava, da prostovoljno prekinjam delovno razmerje. Pri tem mi je zagrozil, da bom, če predložene odpovedi delovnega razmerja ne podpišem, zaradi svojih izjav imel opravka s Službo državne varnosti (SDV oz. UDBO). Spričo te grožnje sem napisano odpoved delovnega razmerja podpisal. Pri obračunavanju z menoj so se poleg ravnatelja in sekretarja OOZKS osebno močno angažirali tudi nekateri moji sodelavci in sodelavke. Ena izmed starejših učiteljic, ki je bila med vojno partizanka, mi je z neprikritem sovraštvom dejala: 'Veš, takšne, kot si ti, smo po vojni poslali v taborišča.'

Bil sem eden zadnjih, če ne celo zadnji v Sloveniji, ki mu je komunistična oblast prepovedala opravljanje poklica.

Obravnaval me je tudi Komite za Splošni ljudski odpor (SLO) in družbeno samozaščito (DS) pri Občinskem komiteju ZKS Celje. Njegov predsednik me je povabil na razgovor in mi sporočil, da mi je zaradi mojega sovražnega odnosa do socialistične družbene ureditve prepovedana zaposlitev v katerikoli vzgojno-izobraževalni ustanovi v Sloveniji. Tako sem bil eden zadnjih, če ne celo zadnji v Sloveniji, ki mu je komunistična oblast prepovedala opravljanje poklica.«

Vabljeni k branju celotnega pričevanja dr. Milka Mikole.