V resnici je naš osebni občutek varnosti zelo različen od človeka do človeka in povezan z različnimi faktorji, od naših preteklih izkušenj, našega karakterja, do tega, koliko spremljamo objave v medijih in na družbenih omrežjih.

Do nedavno sem se v našem kraju in državi počutila dokaj varno. Tu in tam sem na družbenih omrežjih zasledila zapise o spolnih napadih migrantov, ki so jih uradne institucije večinoma zanikale in proglasile za lažne novice. V glavnih medijih sem brala intervjuje s strokovnjaki, ki so na podlagi statistik zatrjevali, da se je število nasilnih dejanj v zadnjih letih zmanjšalo.

Ko sem v soboto zasledila novico o dogajanju v garažni hiši trgovskega centra na Rudniku, me je stisnilo pri srcu. Ni namreč tako dolgo, odkar sem bila tudi sama v prav isti garažni hiši. V soboto zvečer ob podobni uri. Ogled posnetka, na katerem mladeniči blokirajo pot policijskemu vozilu in dogajanje snemajo ter objavljajo na družbenih omrežjih, me je pretresel. Uradni odgovori Policije me niso prepričali. Prepričali me niso tudi zato, ker sem pred kratkim govorila s starši, ki jih je na eni od osnovnih šol nagovoril kriminalist. Jim povedal o čedalje večji dostopnosti drog in drugih substanc, o spolnih napadih ter jih opozoril, naj pazijo na svoje otroke. Ko so ga vprašali, kako je mogoče, da o vseh teh nevarnostih niso nič izvedeli v medijih, je s prstom pokazal na politiko.

Sama ne bom s prstom kazala na nikogar, razen nase. Ni mi vseeno, kaj se dogaja. Novice, kakršna je ta z Rudnika, me spravljajo v stisko in nemoč. Veliko razlag tovrstnih dogodkov bi lahko potegnila iz rokava: policija s premalo pooblastili, nesposobna vladajoča politika, nevzgojeni mladci, ki jih vzgajajo ulica in družbena omrežja, zanikanje vsake avtoritete v naši družbi … In v vsaki od teh razlag bi bil delček resnice.

Kaj pa lahko naredim jaz osebno – »navadna« volivka, žena in mama petih otrok? Kaj lahko narediva skupaj z možem? Kaj lahko naredimo kot župnijska skupnost?

Kot mama in oče se lahko trudiva otrokom zagotoviti varen prostor doma. Jim postaviti meje, ki so potrebne, in jih vzgajati za prevzemanje odgovornosti, kadar meje prekoračijo in se zgodijo posledice. Kot mož in žena sva jim lahko zgled, kako kljub najini različnosti graditi edinost med nama. Kako se sprejemati v tem, kar sva. Kot župljana lahko prispevava svoj delež, da se med nami gradi skupnost in si otroci iščejo in najdejo prijatelje v družinah, ki imajo podobne vrednote, da jih ob srečanju s »svetom« ne bo odneslo.

Pritoževanje nad vsem, kar se dogaja okrog nas, ima lahko sicer čisto realno osnovo in prinese hipno olajšanje. Na dolgi rok pa smo za prihodnost naše ljube domovine odgovorni prav vsi. Vsak pa najprej doma, v svoji družini, med svojimi najbližjimi. In starši smo tu ključni. Mladim, ki so v soboto napolnili garažo na Rudniku in spremljali dirke po njej, gotovo nekaj manjka. Vsi, ki smo odrasli, pa vemo, da največ primanjkljajev, ki jih imamo v življenju, izhaja iz našega otroštva. Iz časa torej, ko so bili naša glavna avtoriteta starši. Pa smo starši še avtoritete v svoji družini? Kakšne vrednote predajamo svojim otrokom? Na to vprašanje si mora odgovoriti vsak sam.