Bralke in bralci se morda še spominjajo ameriškega politologa in diplomata Josepha Mussomelija, ki je bil v letih 2010–2015 ameriški veleposlanik v Sloveniji. Ko je še služboval pri nas (tudi po upokojitvi se sicer pogosto vrača v Slovenijo), se ni mogel načuditi, od kod v Sloveniji toliko antiamerikanizma.

Če bi vprašal koga moje generacije, bi mu zlahka odgovoril: bili smo že tretja generacija po vrsti, ki so jo od srednje šole naprej zastrupljali s tem. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je pisec teh vrstic hodil v šolo, je bila Slovenija še socialistična republika in je bilo to samo po sebi umevno, toda strupeno seme, ki je bilo posejano v prvih desetletjih po vojni, je obilno klilo tudi dvajset let po osamosvojitvi ter formalni demokratizaciji.

Naša tedanja nesrečna skupna država si je tedaj denar izposojala tudi drugod na Zahodu, a predvsem v ZDA, zanje pa v zameno ni imela lepe besede, češ, da je Amerika le demokracija na papirju, da kot vodilna kapitalistična država tlači svoj delavski razred, da zavojuje ves svet s svojo imperialno politiko itn. itn.

Danes nam je strategija jasna: komunistične oblasti so – pač pod sovjetskim vplivom – razumele, da če padejo ZDA, pade tudi ves tako imenovani gnili Zahod in s tem ovira, ki je preprečevala agresivnemu sovjetskemu režimu, da se prek meja lastne države zlije vsenaokrog. Ne pozabimo, da je imela nekdanja Sovjetska zveza v svojem grbu cel globus, tj. vso Zemljo.

ZDA v 1. svetovni vojni

ZDA so trikrat potegnile Evropo iz kaše, ki si jo je pravzaprav skuhala sama. Sprva nevtralne so posegle v prvo svetovno vojno najprej tako, da so s surovinami, strelivom in finančno podpirale antanto, dejansko, s svojimi vojaškimi silami, pa šele po tem, ko so bile izzvane. Nemške podmornice so uničevale ameriške tovorne in potniške ladje na Atlantiku ter povzročile smrt več kot sto ameriških državljanov. Ameriška vojska je vstopila v vojno leta 1917 in podprla britanske, francoske in portugalske sile. Čeprav ni bila dovolj izkušena, zato je bilo na njeni strani tudi več kot 110.000 žrtev, je prispevala svežo moč izčrpanim antantnim silam in pripomogla k njihovi zmagi.

ZDA v 2. svetovni vojni

Čeprav so ZDA tudi v tridesetih letih 20. stoletja svojo zunanjo politiko gradile na načelih nevmešavanja in nevtralnosti, so od marca 1941 z vojaškim materialom podpirale tako Združeno kraljestvo kot Sovjetsko zvezo in Kitajsko. V vojno proti Nemčiji in Italiji so vstopile šele septembra 1941, ko je nemška podmornica na Atlantiku napadla njihovo bojno ladjo, proti Japonski pa je nastopila decembra 1941, ko so japonske pomorske in zračne sile napadle ameriško vojaško bazo na Havajih.

Z vstopom v vojno so ZDA postale glavna zavezniška moč, ki se je v sodelovanju z drugimi zavezniškim vojskami aktivno spopadala s silami osi na štirih frontah.

Z vstopom v vojno so ZDA postale glavna zavezniška moč, ki se je v sodelovanju z drugimi zavezniškim vojskami aktivno spopadala s silami osi na štirih frontah, na Pacifiku (1941–1945), v Severni Afriki (1942–1943), v Italiji (1943–1945) in v zahodni Evropi (1944–1945). V vojni je sodelovalo več kot 16 milijonov Američanov, skoraj 300.000 jih je padlo, skoraj 700.000 je bilo ranjenih in prek 130.000 ujetih. Ameriški vojni stroški so ocenjeni na skoraj 300 milijard dolarjev (po vrednosti leta 1945), najvišja vsota, porabljena leta 1945, je dosegla 38 % ameriškega BDP.

ZDA po 2. svetovni vojni

Po vojni je tedanji ameriški predsednik Harry S. Truman odobril t. i. Evropski program za okrevanje, bolj znan kot Marshallov plan (imenovan po tedanjem ameriškem državnem sekretarju, tj. zunanjem ministru Georgu C. Marshallu), ki je osemnajstim evropskim državam v letih 1948–1951 razdelil 13,3 milijarde tedanjih dolarjev pomoči. (Vsota bi leta 2023 znašala 173 milijard dolarjev.) Z njim so ZDA pomagale v vojni prizadetim območjem, skušale so odstraniti trgovske ovire, modernizirati industrijo, dvigniti evropsko blaginjo in tudi tako preprečiti širitev komunizma. Pomoč je odklonila Sovjetska zveza in vse države pod njenim vplivom, vključno z Jugoslavijo. Škode za Slovenijo, kolikor mi je znano, naši zgodovinarji niso nikoli niti pokušali oceniti.

Marshallov načrt je leta 1951 zamenjal Vzajemni varnostni načrt z letnim proračunom ok. 7,5 milijarde dolarjev in je imel podobne cilje kot Marshallov načrt: zagotavljati vojaško, ekonomsko in tehniško pomoč prijateljskim državam, da bi vzpostavili mir in varnost med državami. Program je pod različnimi imeni oz. v okviru različnih uradov tekel do zgodnjih šestdesetih let.

Slovenija je bila po tedanjih ocenah ob koncu vojne le ok. 50-odstotno samooskrbna.

Sicer pa se Jugoslavija pomôči ni povsem odpovedala. Starejši Slovenke in Slovenci se morda še spominjajo t. i. unra-paketov, kot so imenovali ameriško pomoč prek uprave OZN za pomoč in obnovo (United Nations Relief and Rehabilitation Administration – UNRRA). Slovenija je bila po tedanjih ocenah ob koncu vojne le ok. 50-odstotno samooskrbna. Pomoč je prihajala v hrani, obleki, zdravilih in sanitetnem materialu, pa tudi kot mehanizacije za ponoven zagon rudarstva, industrije in kmetijstva. Pomoč UNRRA celotni skupni državi je bila vredna več kot 400 milijonov tedanjih dolarjev. Ugasnila je sredi leta 1947.

Komunistična revolucija

Tretja godlja, ki si jo je skuhala Evropa, je bila komunistična revolucija v Rusiji. Marksistična doktrina oboroženega proletariata, ki naj bi nastopil proti buržoaznemu izkoriščanju, se je najbolje »prijela« v državi, kjer je bilo proletariata najmanj. To bi moralo že v začetku zaskrbeti predvsem marksiste same, saj je nekaj očitno šlo narobe. Kljub temu so vztrajali v Rusiji/Sovjetski zvezi in povsod drugod po Evropi, kjer so komunistične partije eksperimentirale s svojimi ljudstvi, vključno s Slovenkami in Slovenci, do leta 1991. Nato so se režimi sesuli sami vase.

Komunizem/socializem se nikjer ni izkazal kot vzdržen ne v gospodarskem in političnem ne v socialnem smislu, vsi režimi pa so kljub svoji »ljudskosti« množično kršili človekove pravice svojih državljanov.

Komunizem/socializem se nikjer ni izkazal kot vzdržen ne v gospodarskem in političnem ne v socialnem smislu, vsi režimi pa so kljub svoji »ljudskosti« množično kršili človekove pravice svojih državljanov. Če pogledamo na situacijo realno, so bili komunistični/socialistični sistemi v vseh pogledih neke vrste zajedavci na kapitalizmu in nikakor nekaj novega in bolj uspešnega. Očitno brez kapitalizma ne bi mogli obstajati oz. jih sploh ne bi bilo.

ZDA so na različne načine pomagale mnogim evropskim državam, da bi se ubranile sovjetskega vpliva.

ZDA proti Sovjetski zvezi

Po koncu 2. svetovne vojne je Sovjetska zveza jasno kazala ambicije po izvozu svoje revolucije – karkoli je že to pomenilo – na Zahod, v Evropo. ZDA so na različne načine, kot smo že omenili, pomagale mnogim evropskim državam, da bi se ubranile sovjetskega vpliva. Kot nadaljevanje te strategije so se leta 1949 kot vodilna zavezniška sila s Severnoatlantskim sporazumom (North Atlantic Treaty Organization – NATO) povezale s Kanado in številnimi evropskimi državami v skupno obrambo proti Sovjetom. ZDA so tako znova rešile Zahodno Evropo pred hudo zagato, saj bi v nasprotnem primeru sovjetska armada prodrla do atlantskih in sredozemskih obal, to pa ne bi ustrezalo niti tedanji zmedeni, razdvojeni Jugoslaviji.

Za konec

Evropa je torej obilno pripomogla k temu, da so se ZDA vzpostavile kot vodilna svetovna velesila. Nikoli niso bile idealne in tudi zdaj niso, ne zase ne za druge. Nikoli niso bile raj na zemlji za vse. Marsikoga so razočarale, ker si je bil na podlagi hollywoodskih filmov ustvaril nekakšno sanjsko predstavo, potem pa se ob kakšni priložnosti soočil z realnostjo.

Ali res moramo tu spet primerjati ameriški način življenja s tem, kar ponujajo alternativne družbene ureditve drugih velesil, vse po vrsti totalitarni režimi, kot sta denimo ruski (postsovjetski) in komunistični kitajski?!

Kljub temu ZDA s svojo demokratično ureditvijo še vedno vodijo ves svobodni demokratični svet. Ali res moramo tu spet primerjati ameriški način življenja s tem, kar ponujajo alternativne družbene ureditve drugih velesil, vse po vrsti totalitarni režimi, kot sta denimo ruski (postsovjetski) in komunistični kitajski?! Prodornosti komunistične blaznosti zaenkrat še ne moremo zadovoljivo pojasniti – najbrž gre večinsko za lahkovernost najširših ljudskih množic, vsekakor pa druge vzdržne izbire kot parlamentarna demokratična ureditev, katere vzorčni primer so ZDA, ni. Sanjarije so dovoljene, seveda, ampak prav dolgo v njih nihče ne more preživeti.

ZDA še naprej predstavljajo pomembno oporo mladim demokracijam, kot je tudi slovenska.

Slovenska zgodba

ZDA še naprej predstavljajo pomembno oporo mladim demokracijam, kot je tudi slovenska. Slovenija je v vsem svetovnem dogajanju 20. stoletja res igrala zelo obrobno vlogo, a zlasti v 2. svetovni vojni in po njej, v komunistični revoluciji, plačala nesorazmerno visok človeški davek in utrpela veliko gmotno škodo. Delno je razdejanje nastalo zaradi okupacije in vojne, žal pa tudi zaradi delovanja nekaterih lastnih sil, ki so, kar je vse bolj očitno, nastopale proti interesom večine Slovenk in Slovencev.

Dolgoročno gledano je Slovenija od ZDA neposredno ali posredno vedno imela predvsem koristi, zato se enkrat moramo zresniti in si natočiti čistega vina. Proruskim težnjam v delu nekdanje in sedanje slovenske politike ter t. i. intelektualcev navkljub se jim vendar moramo že jasno zahvaliti: Thank you, USA / Hvala vam, ZDA!

Prispevek je bil najprej objavljen v 175. številki Slovenskega časa.