Obletnica nas spominja na svetniški lik škofa, ki je v letih največje agresije na Cerkev pokončno, zvesto, in ljubeče vodil Cerkev na Slovenskem, in nas opominja, kako hitro lahko medijsko-politična manipulacija ljudi spremeni v podivjane zveri.

Takratna oblast je po zažigu naredila vse, da se vest o tem dejanju ne bi razširila in da bi kar se da olepšala svojo vlogo pri tem, a novica se je kot požar od ust do ust razširila tako po domovini kot v tujini. 

Nad barbarskim zažigom škofa je bila zaprepadena in zgrožena tako domača kot svetovna javnost. Doma so še največji naivneži končno prepoznali vso podlost novega družbenega sistema, iz tujine pa je Vovk prejemal številne izraze sočutja in podpore. Ko je Vovku po desetletju od zažiga oblast končno dovolila potovati v Rim, je bil tam deležen vsesplošnega občudovanja.

Anton Vovk po zažigu v Novem mestu 20. januarja 1952. FOTO: Nadškofijski arhiv Ljubljana

Zakaj škof Vovk še ni razglašen za svetnika?

A kako je mogoče, da tak svetniški človek, kot je škof Anton Vovk nedvomno bil, še ni razglašen za svetnika? Da Cerkev nekoga razglasi za svetnika, je precej zapletena in dolgotrajna zadeva. 

Najprej je treba izvesti zelo obširen postopek, ki obsega zbiranje pričevanj in vse relevantne dokumentacije ter njeno ovrednotenje, kar lahko traja leta ali celo desetletja, na koncu pa je potreben še nič manj in nič več kot čudež. 

Če bi bil škof Vovk Italijan, bi bil že trikrat svetnik! 

V ljubljanski nadškofiji je bil leta 1999 po odobritvi Svetega sedeža sprožen uradni postopek za beatifikacijo škofa Vovka, ki se je na škofijski ravni zaključil leta 2007, ko je bila dokumentacija predana pristojni Kongregaciji za svetnike v Rim. Od takrat pa čakamo na nadaljnji potek.

Ob neki Vovkovi obletnici pred leti smo premlevali vprašanje Vovkovega postopka za beatifikacijo in nekdo je pripomnil: »Če bi bil škof Vovk Italijan, bi bil že trikrat svetnik!« In vsi smo se, prepričani, da onim v Rimu ni mar za nas, Slovence, s to trditvijo strinjali.

Še danes delim mnenje, da bi bil Vovk gotovo že svetnik, če bi bil Italijan, njegov grob bi bil verjetno romarsko svetišče, poznali in častili pa ga ne bi le v Italiji, ampak verjetno tudi širše. 

Anton Vovk, na vratu je vidna rana, posledica zažiga v Novem mestu. FOTO: Nadškofijski arhiv Ljubljana

A Italijani niso nič krivi, da Vovkov postopek za beatifikacijo kot tudi postopki ostalih slovenskih svetniških kandidatov niso zaključeni. Italijani in tudi mnogi drugi narodi imajo nekaj, kar nam močno primanjkuje. 

Imajo zgodovinsko zavest, znajo in hočejo častiti svoje narodne heroje, tako posvetne kot cerkvene, imajo zgrajeno zavest o pomembnosti svetnikov za svojo versko in narodno identiteto. Tega nam močno manjka, pri nas vse preveč prevladuje potuhnjena skromnost, manjvrednostni kompleks in neka potreba po samopomilovanju. 

Za slednje smo slovenski katoličani še posebej talentirani in znamo za vse svoje neuspehe, stranpoti in nedejavnost vedno najti krivca, pa najsi bo to partija, tranzicijska levica, desakralizirana družba ali pa rimski birokrati. Saj mi bi, samo drugi nam vedno nagajajo in nas ne marajo.

Svetniki so plod okolja, iz katerega izhajajo. 

Svetnikov ne delajo v Vatikanu, svetniki so plod okolja, iz katerega izhajajo in kjer so delovali. To, da nimamo svojega svetnika, kaže v prvi vrsti na našo slabo samopodobo, nesamozavest in (ne)vero. 

V čem sta npr. Friderik Irenej Baraga ali Andrej Majcen manj goreča misijonarja kot kakšen Frančišek Ksaverij, v čem je Vovk manj svet od Stepinca ali v čem so slovenski mučenci slabši od španskih mučencev? Zakaj se nam v stiskah ne zdi vredno zatekati se k svojim dragim kandidatom za svetnike? 

Zakaj ne romamo na grobove svojih svetih? Zakaj se številni postopki za beatifikacijo vlečejo ali niso opravljeni korektno? Za to ni kriva ne partija, ne rimski birokrati, ne kdorkoli drug.

Anton Vovk na škofijskem prestolu v ljubljanski stolnici 4. marca 1962, ko je bil umeščen za ljubljanskega nadškofa. Prestol je zasnoval in ga Vovku podaril mojster Plečnik. FOTO: Nadškofijski arhiv Ljubljana

Naj nam bo za zgled veliki arhitekt Jože Plečnik, ki je Vovkovo svetost prepoznal že za časa njegovega življenja. Neposredno po zažigu v Novem mestu mu je na svojo željo napravil nov imeniten škofijski sedež v ljubljanski stolnici, saj se mu je stari zdel nevreden take osebe, rekoč: »Veste, on je najslavnejši škof v zgodovini ljubljanske škofije. On že ne bo sedel v cunjah.« 

Naši svetniški kandidati so vsi po vrsti izjemne osebnosti, svetli zgledi vere, veselja do življenja, navdušenja nad Božjo ljubeznijo in nam morejo vlivati samozavest, da se ločimo od neplodnega otročjega samopomilovanja. Veseli nas lahko, da se v zadnjem obdobju vseeno dogajajo pomembni premiki. 

V prenovljeni Prešernovi hiši v Vrbi na Gorenjskem je svoj častni prostor dobil tudi škof Vovk, o njem je bil posnet film, ki je doživel lep sprejem pri občinstvu, premika se v postopku za beatifikacijo, predvsem pa je vstopil v duhovno zavest ljudi, da se v molitvah in stiskah obračajo nanj kot na nebeškega priprošnjika.

Postopek za beatifikacijo torej ni le neko zoprno dolgotrajno, birokratsko opravilo, ampak proces, v katerem se kaže zrelost, samozavest in vera nekega naroda.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (2/2022).