Ob imenovanju sv. Hieronima za zavetnika koprske škofije nekaj besed namenjamo življenju tega svetnika, ki ga sicer najpogosteje povezujemo s Svetim pismom. Verjetno je že v domači družini, nato v času bivanja v Rimu in Trierju ter ob premišljevanju življenjske poti v Akvileji in Halkidski puščavi spoznal, da je sporočilo Svetega pisma močnejše od Ciceronove govorniške in umetniške besede, od modrosti rimskih in grških klasikov.

Ko je v Halhidski puščavi doživel spreobrnjenje, je zapisal, da je odtlej z večjo vnemo bral Sveto pismo kot prej Cicerona in druge pisatelje. V raziskovanju Svetega pisma je našel njegov nemirni duh in resnice lačen razum odgovor na mladostna in življenjska vprašanja. To spoznanje je izrazil z besedami: »Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna Kristusa.« Prava modrost je odsev večne Modrosti. To je prvi odgovor za življenjsko usmeritev, ki jo je pokazal tudi drugim.

Vulgata – izjemen prevod Svetega pisma

Glas o njegovem poznanju Svetega pisma se je hitro širil. Papež Damaz (366–384) ga je prosil, naj pregleda obstoječe prevode iz izvirnih jezikov (hebrejščine, aramejščine in grščine) v tedaj prevladujoč jezik rimskega cesarstva. Njegov prevod in redakcija obstoječih prevodov, imenovan Vulgata, je prešel v bogoslužni jezik latinske Cerkve. Postal je tudi temelj evropske kulture, znanosti in umetnosti – filozofije, teologije, etike, literature, glasbe – do današnjega dne.

Privlačila ga je evangeljska radikalnost

Hieronim se ni sprijaznil s polovičarstvom. Privlačila ga je evangeljska radikalnost in zvestoba prizadevanju za popolnost. V pismu Heliodoru je zapisal: »Kdor noče biti popoln, greši.« In na drugem mestu v pismu Florentinu: »Saj veš, da je to hrana krščanske duše, če noč in dan premišljuješ Gospodovo postavo.«

Navduševal se je za krščansko popolnost v meniškem in puščavniškem življenju, v molitvi in pokori, v življenju, ki ga je sam živel in priporočal drugim. Ko je zvedel, da se je prijatelj Bonoz, sopotnik iz Stridona, Rima in Trierja, odločil za puščavniško življenje, je blagroval njegovo odločitev. Puščavo je opeval z besedami: »O pustinja, ki se raduje Božje bližine! Kaj delaš, brat, med svetom, ko si večji od sveta?« To je drugi odgovor v premislek današnjemu človeku, ki ne prenese tihote ne samote in je tujec samemu sebi in bližnjemu.

Samota bogastvo za druge

Njegova samota je bila bogastvo zanj in za druge. Prevajal je Sveto pismo, urejal obstoječe prevode, pisal razlage, spodbujal k doslednosti in zvestobi evangeliju, si dopisoval s prijatelji in znanci, tudi z menihom Antonijem in skupnostjo žena v rimski Emoni, danes Ljubljani. Toži, da mu slednji niso privoščili odgovora. Bil je med začetniki duhovnega spremljanja in voditelj meniških skupnosti v Betlehemu. Hieronim, Rimljan in svetovljan, ni pozabil na domače ljudi in kraje: na brata Pavlinijana, ki je sledil njegovemu zgledu v tej skupnosti, in sestro, katero je po njenem spreobrnjenju priporočal skrbi oglejskih klerikov. Nič manj mu ni bila tuja usoda rojstnega Stridona, ki so ga porušili Goti.

Tretji premislek: vera ni odtujitev ne samemu sebi ne drugim, tudi ni virtualni odgovor na stvarna življenjska vprašanja. Je globlja zavest samega sebe, bivanja in stvarnosti, poznanstva in prijateljstva.


Podružnična cerkev sv. Hieronima, župnija Podnanos. (Foto: Andrej Praznik)

Zavedal se je Božje ljubezni

Hieronim ni bil rojen svetnik. Njegov kolerični in ognjevit značaj je njemu in drugim povzročil mnogo nevšečnosti. Njegova premočrtnost je ene privlačevala, druge pa odbijala. Zvestobe ni meril s čustvi, ampak z naklonjenostjo. Teto Kastorino, s katero nista bila v najboljših odnosih, prosi: »Imejva mir, ki nam ga je zapustil Gospod, in Kristus naj se ozre na mojo željo in na tvoje srce.« Prijatelju Florentinu priznava: »Jaz pa, umazan z vso grešno nesnago, noč in dan s strahom čakam, da bi povrnil zadnji novčič.«

Kot spokornika, ki se s kamnom trka na prsi, ga pogosto upodabljajo umetniki. Ko je druge karal in jih opozarjal na nevarnosti, ki jim je kdaj sam podlegel, je najprej sebe prištel med grešnike. Zavest odrešujoče Božje ljubezni je bila tudi njemu in sogovorniku zagotovilo, da post in pokora odpirata vrata novemu življenju, kajti kakor pravi v pismu Demetriadi, »post ni popolna krepost, marveč šele podlaga drugim krepostim«.


Celoten prispevek je bil objavljen v tedniku Družina (39/2020).

Preberite še:
- Razglasitev sv. Hieronima za glavnega zavetnika koprske škofije