Že tretja knjižica v zbirki Sledi preteklosti, ki jo izdaja Kulturno prosvetno društvo Šinkov Turn, išče odgovor na vprašanje, kdo je graditelj in lastnik prve stavbe, po kateri se vas Šinkov Turn imenuje. So bili to točaji z Ostrovice ali se je morda Valvazor za nastanek imena kraja zmotil?

Amulrich Schenkh von Osterwitz

Knjižico Stolp točajev z Ostrovice v Šinkovem Turnu je napisal dr. Jurij Šilc. V njej je osvetlil razloge, zakaj se je Valvasor pri navajanju virov za nastanek imena kraja motil.

Kot je avtor pojasnil, je obrambni stolp Šenkov turn dobil ime po koroškem vojvodskem uradu točaja, ki je bil od 13. stoletja dedna služba plemičev z gradu Ostrovica (nemško Hochosterwitz) na Avstrijskem Koroškem in so bili v prvi polovici 14. stoletja tudi lastniki stolpa v vasi pri Vodicah.


Dvorec Šinkov turn po Valvasorju

Po Valvasorjevih besedah je grad zgradil Amulrich Schenkh von Osterwitz, in po njem naj bi nosil tudi ime, Valvasorjeve navedbe pa so tudi kasneje ponavljali mnogi pisci. A kot izhaja iz zgodovinskih virov, ki jih navaja Šilc, Amalrik ni bil iz rodu točajev z Ostrovice, kot je napačno navedel Valvasor.


Dvorec Šinkov turn nekoč

Obrambni stolp je bil v lasti točajev z Ostrovice le nekaj desetletji, zanesljivo med letoma 1337 in 1356, a kljub temu se je spomin na to koroško plemiško rodbino ohranil v imenu kraja Šinkov (Šenkov) Turn vse do danes.


Pogled na kraj, kjer je stal dvorec Šinkov turn.

V knjižici avtor bralca seznanja s pestro zgodovino kraja in plemiškimi rodbinami, med katerimi so pomembno sled pustili prav točaji z Ostrovice.

Ostroviški so pustili opazno sled

Koroški dedni točaji z Ostrovice (nem. Hochosterwitz) so imeli ta slikoviti grad v dednem fevdu od srede 12. stoletja do leta 1478. Kot točaji (lat. pincerna, nem. Schenk) se Ostroviški prvič omenjajo 9. avgusta 1209 v darovnici koroškega vojvode Bernarda II., ki je pred svojim odhodom s kraljem Otonom IV. proti Rimu podelil svojo posest Brezovo blizu Rake na Dolenjskem samostanu Šentpavel v Labotski dolini.


Na uničeni dvorec spominja škarpa (na njej je razstava o plemiških rodbinah v dvorcu nekoč).

Ostroviški so pustili opazno sled tudi v naši zgodovini, saj je za obdobje med letoma 1154 in 1481 trenutno znanih že preko 190 virov, povezanih z njimi, ki sodijo v t. i. slovenski korpus. Večji del gre za originalne listine, delno notarske zapise, manjši del pa za poznejše prepise danes neohranjenih originalov.

Točaj Rajner Ostroviški

Točaj Rajner Ostroviški se v virih pojavlja pol stoletja, med letoma 1304 in 1353. Po letu 1316 je s podelitvami in nakupi pridobil pomembno posest na Vipavskem in osrednjem Kranjskem, tudi na račun svoje sestre Jere, ki je bila poročena s Hartvikom Mengeškim.

Do leta 1337 je imel Rajner zanesljivo že v lasti tudi po njem oziroma njegovem nazivu točaj (nem. Schenk) imenovani stolp Šenkov turn v Šinkovem Turnu pri Vodicah. Stolpu so Ostroviški leta 1356 prodali Gamberškim. Rajnerjeva vnukinja Elizabeta se je poročila z Jurijem Gamberškim, Jera z Ortolfom Čreteškim, vnuk Janez z Jero Svibensko, Gregor je bil salzburški nadškof, Ulrik in njegov sin Jošt pa kranjska deželna glavarja.

Jurij Šilc

Jurij Šilc je doktoriral iz elektrotehniških znanosti in je višji znanstveni sodelavec na Odseku za računalniške sisteme Instituta »Jožef Stefan« v Ljubljani. Ljubiteljsko raziskuje lokalno zgodovino širše šmarnogorske okolice (Šentvid, Medvode, Vodice). O tem je napisal več knjig in samostojnih poglavij v zbornikih. Znanstvene razprave objavlja tudi v Kroniki, Arhivih, Zgodovini za vse in Loških razgledih. Sodeluje tudi pri Slovenski historični topografiji.

Grad v Šinkovem Turnu

Prvo knjižico Grad v Šinkovem Turnu, ki jo je v zbirki Sledi preteklosti leta 2015 izdalo Kulturno-prosvetno društvo Šinkov Turn, je napisal domačin Srečo Merčun. V lepo ilustrirani knjižici dobimo osnovne informacije o tem nekoč mogočnem dvorcu, ki so ga 9. novembra 1943 požgali in uničili partizani.

Leta 2017 so izdali zajetnejšo knjižico (77 strani), ki jo je pod naslovom Plemiške rodbine v Šinkovem turnu 1250–1920 napisal zgodovinar Tomaž Miško. V besedi in sliki je prikazal rodbine točajev z Ostrovice, Gallenberg, Ainkhürn, Rasp, Schwab-Lichtenberg, Hren, Gabrijela Eder pl. Edenburga ter rodbine Wolkensperg, Gasparini in Lazarini.