V pogovoru za Slovenski čas pred parlamentarnimi volitvami junija 2018 ste dejali, da je na prvem mestu prioritet, ki bi jih morala narediti nova vlada, »zdravljenje naroda«. Epidemija koronavirusne bolezni je to vašo napoved uresničila na dobesedni ravni. Ali ste si, ko ste v začetku marca po več kot 500 izgubljenih dnevih Šarčevega eksperimenta prisegli kot novi predsednik vlade, lahko predstavljali, kako bo prav »zdravljenje naroda« vaša osrednja, v začetnem obdobju tako rekoč edina naloga?

Junija 2018 v pogovoru za Slovenski čas seveda nisem imel v mislih »zdravljenja naroda« v tem smislu, kot to pomeni danes, ko se dobesedno borimo za zdravje ljudi. Še pred prevzemom vlade smo se zavedali, da je virus prizadel države okoli nas in da je samo vprašanje časa, kdaj bo prišel k nam, saj nismo osamljen otok in virus ne pozna meja. Da bo ukvarjanje z epidemijo tako močno zaznamovalo začetek našega mandata, si nismo predstavljali, dokler nismo videli, da naša predhodnica ni pripravila ničesar za obvladovanje epidemije. Ko je bilo že prvi polni delovni dan jasno, da so »kašče prazne«, in to na vseh področjih, smo zavihali rokave in začeli delati vse, kar je v naših človeških močeh, da to spremenimo. A če se vrnem k vaši izhodiščni misli o »zdravljenju naroda«. Ta izziv nas še čaka. Prej ga bomo opravili, prej bomo kot narod napredovali in dosegli zlato dobo. Imamo znanja, izkušnje, pogum in modrost za ta prehod, le enotnosti, v kateri je moč, nam žal prevečkrat zmanjka.

Štartno pozicijo vaše vlade ob soočanju z epidemijo je zaznamoval velik »hendikep«, saj ste se znašli pred praznimi skladišči zaščitne opreme, političnim, medijskim in delno tudi strokovnim podcenjevanjem nevarnosti okužbe. Kaj vam je omogočilo, da ste v razumnem času uspeli razmere spraviti pod nadzor?

Na krizo s koronavirusom kot država, vsaj kar se tiče institucionalnega vidika, kot rečeno, nismo bili pripravljeni. Načrti, ki nam jih je pokazala vlada Marjana Šarca, so bili namenjeni gripi in ne covid-19, naše blagovne rezerve so bile prazne, osebne zaščitne opreme je bilo malo – zaloge je bilo za en dan, največ dva dneva … Preprosto je bilo treba skočiti v vodo in plavati. Začeli smo z vsem tistim, za kar smo mislili, da bo učinkovito. Pozorno smo preučili, kaj se dogaja v Italiji, zlasti v Lombardiji. Naše zdravstveno osebje se je povezalo z zdravstvenim osebjem v Italiji in drugih državah, s čimer smo vzpostavili hitro izmenjavo informacij, kar nam je zelo pomagalo, da smo pridobili nekaj zamujenega časa in da smo bili realni v naših odzivih. V kratkem času smo reformirali in reorganizirali delovanje zdravstvenega sistema, postavili ustrezne kapacitete za primer velikega števila okužb, z različnimi ukrepi smo uvedli omejitve socialnih stikov, ustavili smo vse, kar ni bilo ključnega pomena za vsakdanje življenje. Vlada z vsemi ministri je garala dobesedno noč in dan, da smo od praktično prve do zadnje črke napisali ukrepe in odloke, ki smo jih potrebovali za omilitev in zajezitev širjenja virusa. Pri vsem tem pa smo ves čas upoštevali priporočila zdravniške stroke ter izkušnje in ukrepe iz tujine. V začetku, dokler vlada ni polno operativno delovala, smo imeli za operativne naloge vzpostavljen tudi krizni štab.

Vsako napovedovanje nadaljnjega razvoja epidemije je skrajno tvegano, pa vendar: Kakšna so vaša pričakovanja za naslednje mesece? Kdaj – če sploh kdaj – se bo življenje vrnilo v običajne okvire?

Vsi ukrepi, ki smo jih sprejeli, so nam po štirih tednih dali rezultate, uspelo nam je upočasniti širjenje virusa in potek epidemije. A še vedno imamo več kot 70 smrtnih primerov zaradi koronavirusa. Zavedamo se, da čeprav nam je v tem trenutku, kot kažejo aktualni trendi, krivuljo širjenja virusa uspelo zaustaviti, te krize še ni konec. Vlada in njena strokovna skupina seveda razmišljata, katere ukrepe lahko sprostimo in hkrati še naprej ohranjamo socialno distanco. A ker je virus še vedno tu in ker ni nobenega zagotovila, da ne bo kjerkoli prišlo do novega izbruha, je treba ostati skrajno previden. Tudi nobenega zagotovila ni, da se nam situacija ne bo ponovila v jeseni. Tudi zato se v povsem običajne okvire najbrž še nekaj časa ne bo mogoče vrniti, še vedno bo treba imeti socialno distanco, razkužila na javnih mestih in podobno. Tudi sicer bo imel ta virus na vsakdanje ravnanje in navade ljudi dolgotrajne posledice.

Najbrž se zavedate, da bodo kritični glasovi iz opozicije in medijev vaša prizadevanja za demokratično zdravljenje naroda hitro razglasili za nekakšno avtoritarno početje. Že zdaj lahko vidimo tudi veliko znamenj, da bodo tisti, ki se nikakor ne morejo sprijazniti z zamenjavo oblasti, ob postopnem ugašanju nevarnosti epidemije koronavirusa stopnjevali protivladni aktivizem. Kako se soočate s tem dogajanjem, v katerem lahko že slutimo celo primesi nasilja?

Zavedam se, da obstajajo ljudje, ki ne bodo nikoli zmogli preseči sovraštva v sebi. Ki bodo vedno sejali negativizem v svojo okolico. Vsak ukrep, ki ga je ali ga še bo sprejela vlada, bodo pospremili z glasnim vpitjem in ga ocenili kot zaroto proti svobodi in napad na demokracijo. Ga ocenili kot avtoritaren. Ne želim, da bi to vplivalo na moje sodelavce, ki v zadnjem mesecu res dajejo od sebe vse, kar najbolje zmorejo. Njihov urnik je zelo naporen. Tako kot tudi urnik vseh, ki v teh težkih časih delajo za ljudi. Verjamem, da velika večina ljudi vidi in ceni požrtvovalno delo vlade, zdravnikov in medicinskih sester, pripadnikov Civilne zaščite, Rdečega križa, Karitas ter drugih dobrodelnih organizacij, ki pomagajo pomoči potrebnim. Vsi se trudimo, da bi naredili v danih okoliščinah to, kar je treba narediti, da bi kot narod izšli iz te preizkušnje čim manj poškodovani.

Cerkev s papežem na čelu ta čas priporoča molitev za državne voditelje, da bi znali in zmogli najti poti iz virusne pandemije in splošne krize, ki jo je pandemija sprožila. Zavedam se vsiljivosti vprašanja, pa vendar: Kaj vam osebno pomeni, da v Cerkvi molimo za tiste, ki se morate na ravni izvršne oblasti odločati o res zahtevnih in kompleksnih ukrepih?

Pomaga vsaka molitev in vsaka dobra misel. Tega si ljudje večinoma ne znamo razložiti, občuti pa to lahko vsak. Ko se srečamo z neznanim in na videz nepremagljivim, se včasih zdi, da bijemo boj brez upa zmage. Takrat smo žalostni in prestrašeni, celo obupani. Ničesar ne vidimo, kar bi nam lahko pomagalo. A upanje vedno obstaja in molitev je tista, ki ga obuja in prikliče. Sam sem to prvič občutil v samici zapora JLA na Metelkovi poleti 1988, ko so po slovenskih cerkvah množično molili za nas, nato pa smo v celice ob nenavadnih urah slišali tudi pritrkavanje zvonov ljubljanskih cerkva. Zdelo se je, da glas prihaja iz večnosti.

Celoten pogovor, ki sta ga pripravila Manica Ferenc in Bogomir Štefanič, bo objavljen v majski številki Slovenskega časa.