Jožica in Marjan sta hvaležna za osem otrok: Petro, Andrejo, Mirjam, Tadejo, Marijo, Ano, Janeza Pavla in Mihaelo. Očetov brat Franci, ljubljanski pomožni škof, je vsem otrokom birmanski boter, od tretjega otroka naprej tudi krstni boter, prej je bil namreč na študiju v Rimu. Pri Šuštarjevih smo v pričakovanju nove maše sina Janeza Pavla za tedensko prilogo Družine Naša družina obujali spomine na njegovo otroštvo, klic v duhovništvo.

Zakaj ste se odločili za ime Janez Pavel?

JOŽICA: Otrokom smo dali imena po apostolih. Sinu smo dali ime papeža Janeza Pavla II., saj sta v imenu kar dva apostola in je najavil svoj prihod na svet ravno po papeževem obisku v Sloveniji. Ko je umrl papež Janez Pavel II. in smo gledali prenos iz Vatikana, se je naslonil na televizijo in rekel: »Moj papež je umrl.«

Kakšen je bil Janez Pavel v otroštvu?

JOŽICA: Bil je navihan, pa tudi trmast. Otroci so bili vedno pozni in so po navadi tekli v šolo. Pri nas je veljalo, da je treba vsako jutro zmoliti, preden so odšli v šolo. Spomnim se, da je Janez Pavel v četrtem razredu zamudil in po tiho pozdravil, ko je stopil v razred. Učiteljica ga ni slišala in mu je rekla, da mora na glas pozdraviti. Moral je stati, dokler ne bi še enkrat pozdravil, pa tega ni hotel naredil do konca pouka, zato je stal vse dopoldne.

MIHAELA: Kot najmlajša sva dobila zadolžitev, da paseva ovčke. Pasla sva jih za hišo na travniku ob Kamniški Bistrici in imela s tem veliko dela. Tako se je že takrat uvajal v pastirsko službo.

ANDREJA: Zame je bil Janez Pavel mlajši bratec, ki mu je bilo treba kdaj kaj pomagati, če je potreboval. Nanj sem gledala kot na navihanega bratca, ki rad nagaja.

MARIJA: Ko je bil Janez Pavel še majhen, je dobil ob rojstnem dnevu za darilo lesen kelih in je z njim »maševal«. Jaz sem ministrirala in brala berilo. Izbirala sem dolga berila, da sem imela večjo vlogo kot on.

JOŽICA: Ko se je mož poškodoval pri delu in ostal brez prstov na roki, je Janez Pavel že pri treh letih maševal za atija.

MIHAELA: Janez Pavel me je učil, kako se prav ministrira, in sva doma vadila, ko sem bila še majhna in edina iz naše družine še nisem ministrirala.

 Novomašnik Janez Pavel je na poseben način priljubljen pri nečakih in nečakinjah. FOTO: Tatjana Splichal

Za kaj sta si prizadevala pri vzgoji otrok?

MARJAN: Želel sem si, da bi bili otroci krščansko vzgojeni in bi živeli krščanske vrednote. Z ženo izhajava iz krščanskih družin in sva to hotela prenesti na otroke.

JOŽICA: V naši družini je vedno veljalo, da je Bog na prvem mestu. Vsi so hodili v glasbeno šolo. Vedno je imela prednost maša, zato nekajkrat zaradi praznikov niso šli na nastop. Hitro je kakšno drugo delo bolj pomembno in se lahko maša pomakne na stranski tir.

Kdaj pa je dozorela odločitev za duhovništvo?

JANEZ PAVEL: Dokončno odločitev sem sprejel v srednji šoli, ko sem šel v zadnjem letniku na romanje mladih v Assisi z brati kapucini. Br. Jakob je imel tako navdušujoče nagovore o poklicanosti, da sem o tem začel razmišljati tudi sam. Poseben trenutek sem doživel na gori La Verni. Ves dan smo bili sami v tišini s Svetim pismom. Takrat sta se me dotaknila stavka: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20) in »Ne bojte se: jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).

JOŽICA: Zanimivo pa je, da se je tudi Ana v Assisiju odločila za redovniško življenje. Ko se je Janez Pavel vpisal na Teološko fakulteto, sem že slutila, da bo šlo verjetno v to smer.

Kaj mu želite na poti duhovništva?

ANDREJA: Želim mu, da bi se v tem poslanstvu čutil izpolnjenega in srečnega, in veliko Božjega blagoslova in poguma. Sem tudi katehistinja in imava več skupnih tem za pogovor. Duhovništvo je odgovorno poslanstvo. Bo tudi težko, je pa zato toliko bolj pomembno, da ima močno podporo v družini. Ves čas ga spremljamo z molitvijo v pripravi na novo mašo in ga bomo tudi naprej.

MIHAELA: Da bi ostal zvest duhovniškemu poklicu ne glede na vrednote, ki jih ima današnji svet, da ne bi preveč omajale njegovih temeljev v duhovništvu in bi se lahko spopadal z vsakodnevnimi izzivi z Božjo pomočjo in v vsem imel vedno za zgled Jezusa, ki se je daroval za nas.

MARIJA: Želim mu, da bi ostal zvest in da bi vse preizkušnje rešil z Božjo pomočjo in še naprej blagoslavljal otroke ter bil kot duhovnik blizu vsem, starim in mladim.

MARJAN: Želim mu, da bi bil trden duhovnik, kot je bil njegov zavetnik Janez Pavel II., da bi bil pokončen in bi se znašel v vsaki situaciji, njegov zavetnik naj mu bo v oporo.

JOŽICA: Želim mu vztrajnosti, stanovitnosti, poguma in potrpežljivosti, da bi bil zavzet in goreč duhovnik. Želim mu svetosti in prosim zanj Božjega blagoslova.

Kaj so vam starši privzgojili doma in vam bo v oporo na poti duhovništva?

JANEZ PAVEL: Vzgojen sem, da je na prvem mestu v življenju Bog, potem družina, pa tudi domovina.

Celoten pogovor je bil objavljen v novomašni številki Naše družine.