Ali sodobna tehnologija vašo družino zbližuje ali vedno bolj razdvaja? S tem stavkom Gary Chapman, avtor svetovno znanih knjig o petih jezikih ljubezni, ter Arlene Pellican, predavateljica in pisateljica knjig o odnosih v družini, starše vabita na pot premisleka o vzgoji otrok v svetu zaslonov.

V knjigi Družabno odraščanje ponujata odgovore na vprašanja, ki jih prinese (čezmerna) izpostavljenost digitalnim napravam otrok: otroci postajajo vse bolj sebični, nehvaležni, ne naučijo se navezovanja stikov v resničnem svetu, sposobnosti koncentracije se manjšajo, bralne navade slabijo … Chapman in Pellicanova v knjigi predlagata konkretne rešitve, ki jih lahko uporabi prav vsak v svoji družini.

Otroški možgani in digitalne tehnologije

Chapman in Pellicanova se naslanjata na ugotovitve nevroznanosti o vplivu digitalnih tehnologij na otroške možgane. »Pozornost, ki jo otrok posveča računalniškim igram, je zelo drugačna od tiste, ki jo potrebuje za uspeh v normalnem življenju,« pišeta Chapman in Pellicanova. V digitalnem svetu so namreč njihova prizadevanja neprestano nagrajevana, nabirajo točke, všečke in tako dobivajo potrditve. Prijateljstvo navežejo s preprostim klikom na miško, medtem ko vemo, kako je lahko v resnici naporno in tudi tvegano spoznavati neznane ljudi in upati, da bodo postali tvoji prijatelji.

»Ob dolgem posedanju pred zasloni vedno bolj slabijo nevronske povezave, ki jih uporabljamo za vzdrževanje koncentracije in pri tradicionalnih učnih metodah, kot sta branje in pisanje.« Opozarjata, da se lahko izkazovanja in nadzorovanja čustev učimo samo v odnosih z ljudmi, ne pa v virtualni komunikaciji. Osvetlita tudi vprašanje zasvojenosti z digitalnimi tehnologijami.

Kako obrniti krmilo?

»Svoje otroke spodbujajte, naj veslajo proti toku. Medtem ko njihovi vrstniki vse po vrsti kritizirajo in omalovažujejo, naj jih oni hvalijo in spodbujajo. Medtem ko drugi med sabo kar tekmujejo v kopičenju stvari, naj oni skušajo prekašati drug drugega v velikodušnosti. Drugi iščejo svoje prijatelje na spletu, oni pa naj jih prek živih stikov.« V knjigi se vsem tem vprašanjem posvečata največ in navajata konkretne izzive za premagovanje plahosti, izkazovanje hvaležnosti, obvladovanje jeze, urjenje veščine opravičevanja in ohranjanje pozornosti. Največja prednost te knjige je, da staršem ponudi konkretno pomoč.

Pet jezikov ljubezni in čas pred zasloni

Gary Chapman je že pred desetletji ugotovil, da ljudje govorimo različne jezike ljubezni. Chapman pravi, da je teh jezikov pet: dotik, besede potrditve, posvečen čas, darila in usluge. To pomeni, da na različne načine pokažemo nekomu, da ga imamo radi: z dotiki (drugega objamemo, pobožamo), z besedami potrditve (ga pohvalimo), s skupaj preživetim časom (tudi če v tem času ne počnemo kaj posebnega, pomembno je, da smo skupaj), z darili (ženi npr. vrtnice, otrokom nove barvice) in z uslugami (namesto drugega gremo na pošto ali kaj podobnega). Ključnega pomena pri tem je razumeti, da drug človek morda govori povsem drug jezik ljubezni kot mi, da mu torej lahko prinesemo ogromno daril, pa se bo še vedno počutil neljubljenega, saj hrepeni le po tem, da bi ga pobožali. Zato je po mnenju Garyja Chapmana tako zelo pomembno, da drug drugega spoznavamo tudi v tem, kateri je njegov jezik ljubezni, da mu znamo izraziti svojo ljubezen tako, da tudi on to razume. Chapman trdi, da bo otrok, ki se počuti ljubljenega, veliko laže sprejel dogovorjene omejitve časa pred zaslonom kot otrok, ki se počuti zapuščenega in v virtualni svet beži.

Knjiga se konča s poglavjem, ki tudi staršem izpraša vest, koliko so oni sami zgled svojim otrokom. Da ob večeru od otrok ne bomo slišali: »Mamica / očka, rad bi bil tvoj telefon!«

Preizkus:

Ali je vaš otrok predolgo pred zaslonom?

S pomočjo naslednjih preprostih vprašanj lahko ugotovite, ali čas,
ki ga vaš otrok preživi pred zaslonom, škoduje njegovemu zdravju
in razvoju. S številkami ocenjujte resničnost posameznih trditev:
0 = nikoli ali zelo redko
1 = včasih
2 = običajno
3 = vedno

___
Vaš otrok se razjezi, kadar mu rečete, naj zaradi obeda ali česa drugega preneha svojo dejavnost na zaslonu.
___
Otrok vas vztrajno prosi, da mu kupite digitalno napravo, kljub temu da ste rekli »ne«.
___
Otrok vas vztrajno prosi, da mu dovolite igrati videoigre ali opravljati druge »zaslonske« dejavnosti, čeprav ste mu to prepovedali.
___
Otrok ima zaradi gledanja televizije ali igranja videoiger težave z dokončanjem domačih nalog.
___
Otrok zaradi navezanosti na zaslone noče pomagati pri domačih opravilih.
___ Otrok je telesno aktiven manj kot šestdeset minut dnevno.
___ Otrok doma redko vzpostavlja očesni stik z domačimi.
___ Otrok raje igra videoigre, kot da bi se šel igrat ven s prijatelji.
___ Otrok ne uživa v ničemer, kar ni povezano z zasloni.
___
Otrok postane razdražljiv in siten, če mu že za en dan onemogočite dostop do zaslonov.

Če je število zbranih točk:

10 ali manj: Vaš otrok ne kaže znamenj zaslonske odvisnosti.
Brez težav se jim lahko odpove in spoštuje omejitve.

11–20: Vaš otrok je verjetno preveč odvisen od zaslonov.
Nadzorujte njegov čas pred zasloni in bodite pozorni na znamenja povečane odvisnosti.

21–30: Vaš otrok je očitno zasvojen z zasloni.
Priporočljivo je, da se posvetujete s strokovnjakom ali drugimi starši, ki jim zaupate.