V knjigi Slovenski pedagoški tisk v borbi proti potujčevanju slovenske mladine, 1860–1918 (izdala sta jo Inštitut Karantanija in Inštitut Nove revije – zavod za humanistiko) je Alenka Divjak predstavila nekatere ključne vidike vloge in pomena materinščine v izobraževalnem procesu, ki je bil na slovenskih tleh prisoten v daljšem obdobju od protestantizma pa vse do ustavne dobe habsburške monarhije v letih 1861–1918.

V okviru te osrednje problematike je predstavila predvsem vzvode, ki so vodili tedanjo državno politiko, da je vztrajala pri ohranjanju nemškega jezika kot edinega »državnega« jezika na tleh celotne monarhije, po drugi strani pa zlasti z uveljavitvijo Temeljnega zakona o splošnih pravicah državljanov, ki je zagotavljal jezikovno enakopravnost narodov monarhije, tudi nekatere razloge, ki so vodili uradno politiko do popuščanja in sprejemanja potreb po takšni obliki izobraževanja, ki bi vzpodbujala razvijanje kulturne in jezikovne identitete različnih narodov in ustvarjala možnosti za njeno udejanjenje.

Šola kot sooblikovalec identitete

Ob tem je pomemben avtoričin teoretičen pristop do ključnih problemov tedanje dobe, zlasti v odnosu do slovenskega jezika in njegovega mesta v tedanjem šolskem sistemu, ki ga je v kontekstu slovenskega pedagoškega tiska, zlasti ob glasilih Učiteljski tovariš, Popotnik in Slovenski učitelj, podrobneje analizirala v pregledu osnovnega šolstva na Koroškem, Spodnjem Štajerskem in Primorskem.

Pri tem je izpostavila zlasti paradigmo, da šola v očeh tedanjih oblasti ni bila le posredovalka znanja, pač pa tudi prenašalka državno podprtega in mestoma vsiljenega vrednostnega sistema in kot eden ključnih socializacijskih dejavnikov pomemben sooblikovalec posameznikove in nacionalne identitete.

Simbolni in pragmatični odnos določenega okolja do različnih entitet oziroma nacionalnih komponent (razlikovanje med »zgodovinskimi« in »nezgodovinskimi« narodi) se je najbolj odražal prav na področju šolske zakonodaje in kurikuluma posameznih šol, saj se je že ob določilih, ki so urejala vprašanje statusa jezikov v šoli, kazala pripravljenost tedanjega sistema in družbenega okolja do omogočanja oziroma onemogočanja razvoja zlasti malih narodov in njihove nacionalne identitete, njihovega jezika in kulture (npr. koprskega večjezičnega učiteljišča).

Vloga slovenskih pedagoških glasil

Kot je v recenziji zapisal dr. Igor Grdina je Alenka Divjak se je avtorica posvetila do zdaj še premalo priznani vlogi slovenskih pedagoških glasil v boju za slovenske šole v obdobju Avstro-Ogrske. Pedagoška glasila so dejavno opozarjala slovensko javnost na podrejeni položaj materinščine v šolah na Slovenskem, istočasno pa so si tudi dejavno prizadevala za izboljšanje stanja na tem področju.

Čeprav se knjiga prvenstveno ukvarja z osnovnimi šolami, obravnava tudi srednje šole na Slovenskem, s čimer poskrbi za bolj celostni pregled dogodkov na šolskem področju v obdobju 1860–1918.

Materinščina kot učni jezik v šolah je bila v devetnajstem stoletju v pedagoški znanosti že znanstveno sprejeta ugotovitev, na kateri so utemeljili svoje šolstvo Angleži, Francozi, Nemci, Italijani, Rusi in drugi »državotvorni« narodi, toda narodi brez svoje lastne države so se na tem področju soočali z velikimi težavami.

Manjši kot je bil posamezni narod in čim šibkejšo državotvorno tradicijo je imel, bolj trnova je bila njegova pot do šol v materinščini, kar v veliki meri pojasnjuje težave Slovencev pri uvajanju slovenščine v šole v obravnavanem obdobju. Njihov boj sta oteževala še dva dejavnika: prvič, strankarska zdraharstva in ideološko-politične delitve in drugič, razdelitev slovenskega narodnostnega ozemlja v več dežel.

Ko so se borili za slovenščino v osnovnih šolah

Vsekakor je v obdobju Avstro-Ogrske Kranjska veljala za najbolj »slovensko« deželo, ki ji je uspelo uveljaviti slovenščino kot materin jezik v veliki večini osnovnih šol, medtem ko je imela veliko manj uspeha na področju srednjega šolstva. Ostale slovenske pokrajine so bile še v veliko slabšem položaju, kajti tam so se morali zavedni Slovenci boriti za slovenščino celo v osnovnih šolah, njihov boj pa so ovirale deželne zakonodaje in dejavnosti različnih tujih društev in organizacij.

Raziskavo odlikujejo poglobljeno poznavanje snovi, natančne opombe, v katerih se skrivajo mnogi drugi uporabni podatki, ki dodatno osvetljujejo tedanje dogodke, kot tudi obseg uporabljene periodike.

Odnos med materinščino in tujim jezikom

Alenka Divjak je diplomirala na Pedagoški fakulteti v Mariboru iz slovenskega in angleškega jezika, magistrirala iz staroangleške književnosti na Univerzi v Leedsu, v Veliki Britaniji, in tam tudi doktorirala iz staronordijske književnosti. Njeno zanimanje velja srednjeveškim romancam in hagiografiji, istočasno pa si kot profesorica angleškega jezika na Centru biotehnike in turizma Grm v Novem mestu zastavlja praktična vprašanja o odnosu med materinščino in tujim jezikom v slovenski šoli in odgovore na ta vprašanja išče tudi v zgodovini slovenskega šolstva, kot dokazuje ta knjiga.