Tema aprilske Mavrice je smeh.

Če je ironiji in smehu posvetil svoje misli celo Aristotel v drugem delu Poetike (nastanek v letu 335 pr. Kr. – žal se ta del spisa ni ohranil), pomeni, da sta ironija in smeh (med)osebno in družbeno izjemno pomembna, ker omogočata preraščanje iz ujetosti v duhamorne koncepte. Ironizacija ni (samo)poniževanje (je pa v znamenju ponižnosti) in smeh ni posmehovanje; osvobajajoča ironizacija in smeh nista slaboumno hahljanje; sta umetnost, ki omogoča preraščanje iz utesnjujočih stanj tako posameznika kot družbe. Temeljita na (samo)zavesti. – Šele na osnovi zavesti tega, kar je vredno (tako osebno, kot v družbi), izpostavimo v ironijo, kar želimo v smehu osvoboditi.

Pred soočenjem s tem, kar je v (našem ali v družbenem) življenju vredno ironiziranja, moramo ozavestiti vrednost nas in družbe, saj so osebne in družbene odličnosti potreben temelj za (med)osebne in družbene metamorfoze. Tudi na tem področju je zdravilno razmerje 5 : 1. Na pet ozaveščenih odličnosti izpostavimo eno področje, ki ga je vredno spremeniti – ki ga želimo z močjo ironije in smeha prerasti. Samo takšen smeh zagotavlja zdrav razvoj tako posameznika kot družbe in omogoča duhovno svobodo.

Smeh ponudimo vedno le na svoj račun

Nedopustno in krivično (ker notranje izkrivi) je vzbujati smeh na račun drugih, še zlasti na račun slabosti/nemoči otrok. Otrok se ne zmore argumentirano braniti, (po)smeh bo poosebil v ponižanje. Posledice so lahko globokosežne in usodne. Takšen otrok je ranjen in nesprejet.

Starejši smo mlajšim zgled v prebujeni (samo)zavesti osebnih vrednosti in sposobnosti soočenja s področji potrebnega preraščanja. Zanimivo, s kolikšnim zanimanjem poslušajo otroci življenjske zgodbe nas odraslih, če se v njih ne idealiziramo, pač pa v ironijo, ki budi smeh, izpostavimo neumnosti, iz katerih smo se za življenje izučili.

Ko izsmejujemo svoje ujetosti, da bi se osvobodili, osvobajamo mlajše k moči samosprejemanja svoje celovite resničnosti, v kateri je ob osebni odličnosti potrebno soočenje – preraščanje iz utesnjujočih stanj. Začetek zdravega/učinkovitega ironiziranja je torej v sposobnosti ironiziranja samega sebe. Ustaviti se najprej pri sebi, šele nato pri bližnjih in pri družbi. Kdor se ne sooči najprej s svojimi slabostmi, bo v ironiji žaljiv do bližnjih, kar ne prinaša dobrih, želenih sadov. Kahlil Gibran naroča: »Če hočete pahniti s prestola samodržca, dobro poglejte, ali ste njegov prestol v vas samih tudi uničili!«

»Ironija in inteligenca sta krvni sestri«

Smeh je znamenje, da uspešno predelujemo slabosti v sebi in ob sebi v prst za novo rast v prihodnosti. Predelane drame so najboljše komedije. Švicarski protestantski teolog Karl Barth (1886-1968) je zapisal: »Svobodnemu človeku se za razliko od nesvobodnega vidi, da je neprestano v kritičnem pogovoru s samim seboj. Prav zaradi tega ga neredko slišimo, kako se veselo smeje samemu sebi.« Tudi starogrški dramatik Evripid (ok. 480-406 pr. Kr.) je vedel: »Najboljši dokaz modrosti je vedno dobra volja.« »Ironija in inteligenca sta namreč krvni sestri,« je misel francoskega filozofa in pisatelja Jean-Paula Sartra (1905-1980).

Zamorjenost je izgubljenost

Smeh, ironija, dobra volja … so kazalniki, da gremo v pravi smeri, da se modro osvobajamo v novost. Zamorjenost je izgubljenost. »Ne zaupajte človeku, ki se nikoli ne smeje,« je svetoval francoski mislec, pisatelj Henry Millon de Montherlant (1895-1972). Ironiziranje osvobaja; smeh nas osvobaja, da se v danih situacijah, v katerih ‘vsi nekam norimo’, ne utopimo v norosti sveta.

Prebral sem misel Božidarja Eržena: »Smeh je kot poživilo, brez njega kaj hitro zapademo v mrtvilo.« Smeh je znamenje, da zmoremo/znamo izplavati iz mučne ujetosti in vdihniti svežino D/duha. Smeh je kazalnik upravičenosti upanja, da bomo izplavali v novost, ki je pred nami, da se bomo osvobodili iz bivanjskih (tudi pedagoških) neustreznosti, ki nam onemogočajo polno uresničitev v sobivanju.