Odmeval je zlasti ponedeljkov morilski napad 45-letnega Tunizijca, ki je v središču Bruslja ubil švedska državljana. Atentator, ki ga je belgijska policija izsledila in ustrelila v kavarni v belgijski prestolnici, je v videoposnetku, v katerem je priznal svoj zločin, svoje dejanje proti Švedski upravičil s sklicevanjem na sežiganje Korana, ki se je v zadnjih mesecih dogajalo na Švedskem. Prav tej temi, namreč protestnemu sežiganju svete knjige islama, pa je posvetil svoj prispevek v oktobrski številki Slovenskega časa dr. Drago Karl Ocvirk; umestil jo je v širši kontekst, ki zadeva tudi vprašanje svobode izražanja. 

Vsaka država ščiti svoje simbole in razume napad nanje kot napad nase in svoje člane.

Koran gori, neverniki in cerkve tudi

Pri mnogih državljanih povzroči skrunjenje državnih simbolov ogorčenje, jezo, zgražanje. Pri nas nismo bili ravnodušni do podelitve Prešernove nagrade ženski, odeti v zastavo, prerezano čez grb, da je lahko razkazovala noseč trebuh. Bolj kot umetnino smo v tem prepoznali kompleks večvrednosti in izraz zaničevanja do slovenstva in »Slovencljev«. Od umetnosti je tu samo umetnost praznjenja davkoplačevalskih žepov. Čeprav so takšni »umetniki« nad zakonom, pa ta vendarle predpisuje denarno ali zaporno kazen za tistega, ki »javno sramoti zastavo, grb ali himno Republike Slovenije«. Vsaka država ščiti svoje simbole in razume napad nanje kot napad nase in svoje člane. Še več, ti simboli, po Durkheimu, izgubijo profani značaj in veljajo za svete že sami po sebi in jih je treba braniti že zaradi njih samih.

V okviru te simbolne logike je treba razumeti vse predmete ali dejanja, ki predstavljajo kakšno skupino od vaške skupnosti do mednarodnih povezav. To seveda velja tudi za religijske simbole.

Religijski simboli

Simboli religijske skupine ne predstavljajo le nje same, marveč so sveti sami po sebi. Zato imajo pripadniki religije skrunitev svojih simbolov za zločin bogoskrunstva, kritiko pa za bogokletje. Simboli dejansko po eni strani ohranjajo obstoječe stanje – red – v skupnosti, njihovo spodkopavanje pa povzroča nered, iz katerega se lahko izcimi nekaj novega ali pa kaos in propad.

Drug pomemben vidik simbolov je to, da njihov sakralni značaj ni univerzalen, marveč omejen na skupino, ki jih ima za svete. Tudi v sami skupini se najdejo člani, ki jim ti simboli ne pomenijo nič in jih iz različnih razlogov skrunijo. Če ne bi bilo tako, skupini ne bi bilo treba svojih simbolov zavarovati z zakoni. Tako na primer druga od desetih Božjih zapovedi prepoveduje skrunjenje Božjega imena. Potemtakem je tudi razumljivo, da simboli ene skupine niso sveti drugim skupinam in da te to tudi pokažejo z njihovo skrunitvijo posebej v času sovražnosti.

Desakralizacija Korana

V takšen okvir je treba umestiti svetost Korana, Mohameda in islama samega in razumeti njeno učinkovanje: ali kot spoštovanje, ki jim ga izkazujejo muslimani, ali kot desakralizacijo in profanacijo, s katerima jim nekateri nasprotujejo.

Da bi opozoril na genocidno početje, je Salvan zažgal Koran. Ni prijel za orožje, nikogar ni ubil, le najsvetejši simbol tistih, ki iztrebljajo njegovo ljudstvo, je zažgal.

Konec junija je iranski begunec Salvan Momika zažgal Koran na Švedskem. Salvan je član Asirsko-kaldejske vzhodne cerkve, ki se je pred islamom razširila po vsej Aziji. Islam jo je vedno zatiral, a njeno sistematično iztrebljanje se je začelo z modernizacijo otomanskega imperija in doseglo vrhunec z genocidom ob zatonu imperija. Peščica teh kristjanov je preživela, zdaj muslimani »čistijo« še ta območja. Da bi opozoril na to genocidno početje, je Salvan zažgal Koran. Ni prijel za orožje, nikogar ni ubil, le najsvetejši simbol tistih, ki iztrebljajo njegovo ljudstvo, je zažgal.

Sežig Korana na Danskem ima drugačne motive. Desna stranka Patrioter (Domoljub) protestira s takšnim početjem proti ogromnemu številu muslimanskih prišlekov, ki ne sprejemajo danskega načina življenja. Zato je Danska sprejela zakon, ki v imenu enakosti spolov zahteva od moških muslimanov, da podajo roko tudi ženskam. »Če nekdo ne more storiti nečesa tako preprostega in srčnega, potem ni razloga, da postane danski državljan,« je razložil poslanec te stranke. V tem primeru je protest uperjen proti vladi, ki se z imigracijami ne ukvarja zadovoljivo. Politični boj se v tem primeru ne bije z nasiljem, marveč prek simbolov.

Oba primera sta sprožila hude reakcije v muslimanskih deželah od vlad do ulice. Vlade so sankcionirale Švedsko, »ulica« je v Bagdadu zažgala njeno ambasado. Svet zunanjih ministrov Organizacije za islamsko sodelovanje (57 držav) je na izrednem sestanku obsodil »ponavljajoči se zločin profanacije in sežiganja izvodov Svetega Korana v kraljestvih Švedske in Danske«. Na zahtevo Pakistana je Svet za človekove pravice OZN že dva tedna po sežigu sprejel resolucijo o zaščiti svetih besedil. Od držav zahteva, naj sprejmejo takšne zakone, da bo storilcem tovrstnih zločinov mogoče soditi. Za to je glasovalo 28 članic od 47, proti 12, vzdržanih 7. Proti so bile ZDA, EU, Nemčija idr. Francoski veleposlanik je opozoril, da človekove pravice varujejo »osebe, ne pa religije, doktrine, verovanja ali njihovih simbolov«.

Z ognjem nad nevernike in njihove cerkve

Zanimivo, da ta ples na diplomatskem odru vodi Pakistan, kjer se vrstijo umori in požigi cerkva zaradi domnevne skrunitve Korana. Konec avgusta je »ulica« v Jaranwali napadla krščansko četrt, zažgala 21 cerkva, deset tisoč »nevernikov« pa je moralo zbežati. Kristjani so namreč za mnoge muslimane, ne le skrajneže, neverniki. Devetletno kalvarijo obsojenke na smrt zaradi krive obsodbe bogokletja je v knjigi Končno svobodna izpovedala Asia Bibi. V Nigeriji pobija islamistični Boko Haram duhovnike in zažiga cerkve. V septembru je zažgal župnišče in bogoslovca v škofiji Kafanchan. Škof Kukah je izjavil: »Če vprašaš, kako učinkovite so varnostne sile pod muslimanskim vodstvom v boju proti islamskim skrajnežem, ti ta in podobni dogodki povedo vse.«

Prebujenska levica omogoča širjenje islamizma, ko kritične glasove obtožuje islamofobije.

Pisateljica Džemila Benhabib pravi: »Niti dolgo, pridušeno ječanje jezidskih žena in otrok, niti kriki umirajočih kristjanov Vzhoda, niti solze nesrečnih deklic, ki jih je ugrabil Boko Haram, niso izvlekli iz predstavnikov muslimanskih držav niti najmanjšega vzdihljaja niti rahle bolečine ne.« Islamisti so jo obsodili na smrt, prebujenska levica (woke) pa jo obtožuje islamofobije. V bran ji je poleg intelektualcev okoli Elisabeth Badinter stopil alžirski pisatelj Boualem Sansal, ki mu tudi strežejo po življenju. Po njegovem prebujenska levica omogoča širjenje islamizma, ko kritične glasove obtožuje islamofobije. »Toda za islamiste smo vsi Kleenex. Vzamejo ga, ko je uporaben, in zavržejo, ko ni več. Ni jim mar za wokiste, ekosocialiste, koristne intelektualce in predane sopotnike. Ti bodo prvi obglavljeni, ker islamizem bo prišel na oblast, pravzaprav je že, saj ubija in obglavlja, kogar hoče, kadar hoče in kjerkoli hoče. Islamisti nadvse sovražijo šibke, poženščene in hinavce, tiste, ki jih razumejo, branijo in jim držijo vrečo. Islamizem si ne prizadeva biti kreposten, ampak je Krepost, ki od drugih zahteva, da so takšni, kakršen je on. V Franciji je čas za razmislek o zgodbi o škorpijonu, ki piči žabo, ki mu je pomagala prečkati reko. Islamizem nima ne sovražnikov ne prijateljev, tako kot ni bila žaba, ki jo je škorpijon umoril, ne njegova sovražnica ne njegova prijateljica.«

Papež je zato sežig Korana obsodil kot nagnusno dejanje. Verjame namreč, da so spoštovanje in sodelovanje med različnimi verstvi in mir na svetu mogoči.

Protiutež Sansalovemu črnemu scenariju, ki temelji na Sansalovi osebni izkušnji, so prizadevanja papeža Frančiška, da se ta črni scenarij ne bi uresničil. Upanje proti upanju? Zato je sežig Korana obsodil kot nagnusno dejanje. Verjame namreč, da so spoštovanje in sodelovanje med različnimi verstvi in mir na svetu mogoči. Zato je ponovno pozval h »kulturi strpnosti v vsakdanjem življenju« in poudaril, da »bo strpnost postala resničnost, ko se bomo naučili spoštovati razlike in nanje gledati kot na bogastvo in ne na nevarnost. Prihodnost sodelovanja med verstvi je mogoča le na načelih vzajemnosti, spoštovanja drugega in resnice.«

Svoboda za služenje

Eden od vidikov zapletov ob sežiganju Korana zadeva svobodo izražanja. Kje so njene meje, do kam sme. To določa pravo. Mednarodne ustanove z OZN na čelu se pod pritiskom tako islamskih in avtoritarnih držav kakor islamistov in prebujenske levice (woke) nagibajo h krčenju svobode izražanja in zaščiti Korana, manjšina zahodnih držav in preganjanih intelektualcev v islamskem svetu pa hoče zaščititi in ohraniti svobodo izražanja. Svobodomiselni filozof Spinoza (17. stol.) je pokazal, »da je svobodo mišljenja mogoče dovoliti brez škode za pobožnost in mir republike, še več, da je ni mogoče ukiniti, ne da bi hkrati ukinili mir republike in pobožnost.« Misel, vredna premisleka tudi v kakšnem Strateškem svetu za preprečevanje sovražnega govora pri nas, ki bi mu bolj pristajal naziv Strateški svet za preprečevanje svobode govore.

Verjetno te razprave o omejevanju svobode govora ne bo konec, dokler bomo imeli demokracijo …, potem pa bomo mislili in delali po diktatu ali islamistov ali prebujencev (woke) ali svobodnjakov.

Verjetno te razprave o omejevanju svobode govora ne bo konec, dokler bomo imeli demokracijo …, potem pa bomo mislili in delali po diktatu ali islamistov ali prebujencev (woke) ali svobodnjakov. Zato se danes lahko in mora vsak sam odločiti, kako bo uporabljal svojo svobodo. Tu smo na etičnem področju in nam kristjanom je vodilo Jezusov nasvet: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« Pavel pa nas opominja: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za izživljanje, temveč služíte drug drugemu po ljubezni.«