Univerzitetna založba Univerze v Mariboru je v knjižni zbirki Zora izdala dve knjigi: o zgodovini selitev in Avgustu Pavlu.

Matjaž Klemenčič in Aleš Maver sta napisala knjigo Izbrana poglavja iz zgodovine selitev od začetkov do danes. Njen osnovni namen je podati strnjen prikaz glavnih selitvenih procesov v človeški zgodovini.

Besedilo sta razdelila na dva glavna dela. Prvi je posvečen osrednjim migracijskim tokovom v svetovni zgodovini od arheoloških obdobij do danes. V prvih poglavjih sta predstavila nekateri temeljni pojmi, rabljeni v knjigi. Pozneje je snov urejena predvsem ob upoštevanju kronološkega okvira.

Nespregledljivi vpliv teh selitvenih procesov na današnjo jezikovno podobo sveta je gotovo zadosten razlog za vključitev obsežnejše predstavitve migracij zgodnjih govorcev indoevropščine.

Eno od temeljnih poglavij v knjigi je posvečeno velikim migracijskim valovom v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku, saj še vedno skoraj ni moč preceniti pomena omenjenih procesov za današnjo Evropo.


Pomen druge svetovne vojne za selitve

Razvoj v nekaterih osrednjih deželah in regijah priseljevanja je deležen ločene obravnave za čas od 19. stoletja naprej. Pri tem največ pozornosti velja ZDA, Kanadi, Latinski Ameriki in zahodni Evropi. Podrobno so predstavljeni ne le izvor priseljencev in vzroki za njihove selitve, marveč tudi razvijajoča se politika do priseljevanja v državah gostiteljicah.

Omenjenemu vzorcu knjiga sledi vse do konca prvega dela. Kronološki okvir do neke mere opusti predvsem, da bi poudarila poseben pomen, ki so jo za zgodovino selitev imele druga svetovna vojna in njene posledice.

Drugi, krajši del, se osredotoča na Slovenijo tako kot na cilj migracij kot na deželo, od koder so se ljudje v zgodovini množično izseljevali. Snov je razporejena precej drugače. Kronološki okvir se v glavnem umika razmisleku o vlogi slovenskih zgodovinskih dežel v selitvenih procesih skozi čas.

O avtorjih

Dr. Matjaž Klemenčič je redni profesor za novejšo zgodovino in sodobno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Ukvarja se z zgodovino priseljevanja v ZDA s posebnim ozirom na zgodovino slovensko-ameriške skupnosti, z zgodovino razpadanja Socialistične federativne republike Jugoslavije in nastajanja samostojne slovenske države ter z zgodovino koroških Slovencev. Dr. Aleš Maver (Maribor, 1978) je docent za zgodovino srednjega veka in lektor za latinščino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Ukvarja se z zgodovino pozne antike, poznoantičnega zgodovinopisja in zgodnjega krščanstva, pa tudi s slovensko kulturno zgodovino in z zgodovino strankarskih in volilnih sistemov.

Avgust Pavel med Slovenci, Madžari in Avstrijci

V zborniku Avgust Pavel med Slovenci, Madžari in Avstrijci je objavljenih petnajst prispevkov, v katerih različni avtorji prikažejo življenje in delo Avgusta Pavla.

Najprej je Judita Pavel objavila spomine na očeta, Marija Kozar Mukič piše o Pavlovi zapuščini, Tjaša Jakop o govoru Cankove od Pavlovega Glasoslovja (1909) dalje, Marc L. Greenberg o Pavlovem rokopisu Vend nyelvtan in prekmurščini kot slovenskem jeziku, Zinka Zorko o narečnem besedju po Slovenskem lingvističnem atlasu v cankovskem govoru, Marija Bajzek Lukač o Pavlovem odnosu do prekmurščine na začetku 20. stoletja, Natalija Ulčnik o jezikovnonormativnih določilih v Pavlovi slovnici, Polonca Šek Mertük o pravopisnih temah v Pavlovi slovnici in primerjavi s sodobnim Slovenskim pravopisom, Marko Jesenšek (tudi urednik zbornika) o Asbóthovih pismih Pavlu, Hotimir Tivadar o prekmurščini med nekdanjo knjižnostjo in sedanjo narečnostjo, Jožica Čeh Steger o Pavlovi recepciji Ivana Cankarja, Franci Just o Pavlovi literarni ustvarjalnosti v prekmurskem jeziku, Franc Kuzmič o Pavlovi prevajalski dejavnosti iz južnoslovanske literature, Anton Vratuša o Pavlovi vlogi v celotnem alpsko-panonskem prostoru, Susanne Weitlaner pa o nadaljevanju Pavlovega dela na avstrijskem Štajerskem.

Pavel je odpiral vprašanje o jezikovni zavesti

Knjiga odpira vprašanje jezikovnih stikov, jezikovnega, literarnega in kulturnega posredništva med Muro in Rabo od Temlinovega prvotiska leta 1715 do začetka druge svetovne vojne. Navezuje se na pravilno reševanje in razumevanje jezikovne politike in jezikovnega načrtovanja v regiji, na položaj slovenskega jezika v Porabju in slovensko-madžarsko-nemško jezikovno stičnost.

Evropska jezikovna politika spodbuja učenje tujih jezikov, med njimi vsaj enega sosedskega. To je velik izziv za Slovenijo, ki bo morala bolj odločno reševati vprašanje slovenskega jezika v večjezični skupnosti, predvsem pa zagotoviti pogoje, da angleščina ne bo postala učni jezik v slovenskih šolah in na univerzah; povečati bo potrebno zanimanje za učenje slovenščine v Evropski zvezi.

Avgust Pavel je bil predhodnik takega razmišljanja – bil je posrednik med t. i. malima sosedskima jezikoma (slovenščina in madžarščina v stiku z nemščino), med njunima kulturama in literaturama. Slovenska, madžarska in avstrijska javnost ga sprva ni razumela.

Pavel je »pred časom« odpiral vprašanje o jezikovni zavesti, spodbujal je premišljeno jezikovno načrtovanje in dejavno jezikovno politiko ter se tako povsem približal najsodobnejšim pogledom na jezik, ki jih je usmerjal v razmišljanja o jezikovni identiteti, normi, zmožnosti in strpnosti.

Upošteval je jezikovne in izvenjezikovne vzroke, ki vplivajo na položaj in rabo posameznega jezika, s tem pa je odgovarjal na najpomembnejša vprašanja o položaju slovenskega knjižnega jezika v odnosu do madžarskega in nemškega, tudi na vprašanja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika.

Enakovredno soobstajanje jezikov

Avgust Pavel je bil prepričan, da bo v odnosih med Slovenci, Madžari in Avstrijci prevladala jezikovna zavest, ki bo zagotavljala enakovredno soobstajanje jezikov v panonskem jezikovnem prostoru, onemogočila pa misel na jezikovno ogroženost ali asimilacijske težnje prevladnega regijskega ali globalnega jezika. Tako Pavlovo razmišljanje o položaju slovenskega jezika ima vse lastnosti sodobne jezikovne politike, ki jo danes spodbuja Evropska zveza, hkrati pa je primerljivo z usmeritvami v Resoluciji o slovenskem jeziku.

Pavlov odnos do jezika in regijskega povezovanja je aktualen in določa njegovo vsestransko dejavnost – bil je pomemben kulturni posrednik med tremi sosednjimi narodi in največji ambasador slovenskega jezika in znanosti na Madžarskem. Boril se je proti nacionalni nestrpnosti, prizadeval si je za enakopravnost slovenske kulture na Madžarskem, preseči je želel mejo med Slovenijo in Madžarsko.

V globalnem jezikovnem, kulturnem in političnem prostoru moramo imeti posrednike, ki skrbijo za razumno sobivanje med sosedskimi narodi in spodbujajo jezikovni razvoj, ki dolgoročno zagotavlja obstoj t. i. malih jezikov v globalnem svetu. Avgust Pavel je v knjigi prikazan kot eden izmed znamenitih (so)ustvarjalcev naše kulturne dediščine.