Kaj pa nas res napolni? 

Česa se nikoli ne naveličamo? Kaj nas poživi, ko smo res sesuti?

Petkovo januarsko popoldne … že sem pasla dušico na zelenih pašnikih … ko zazvoni telefon. Sodelavka! Le kaj hoče?!
»Te kličem samo zato, da se ti zahvalim za besede, ki si mi jih rekla pred božičem. Zaradi njih sem bila danes do moža bolj potrpežljiva. Prvi večer ta teden brez prepira! Hvala ti!«

Sama sem že pozabila na svoje besede. Spominjam se samo želje, da bi meni kdo rekel kaj podobnega v trenutkih, ko se počutim nesprejeto in odveč. Vesela pa sem, da je spomin na drobno dejanje v neko preizkušano družino prinesel mir.

Pa še pripetljaj: s skupino otrok smo čakali na avtobusni postaji. Klepet, smeh, nagajivosti, pridušeni vriski, zmerljivke, prerivanje. Kar po pločniku pridrobi ženica. Otroci je niti ne opazijo. Odrasli se odmaknemo, da gre lažje mimo. Par metrov naprej pa se gospa nenadoma ustavi in začne klepetati z eno od deklic. Oči se obema svetijo, blago se smehljata druga drugi, deklica posluša starkine besede in občasno prikima. Prizor je kar trajal. Pristopila sem, ker se mi je že malo čudno zdelo - neznana ženska! Gospa me pogleda in pravi: »Vsak dan hodim tu mimo in v vsem tem času me je samo ta deklica pozdravila!« Obrnila se je k otroku s solznimi očmi: »Hvala ti, da si me opazila.«
… eno majhno prijazno dejanje …
Več kot vse besede bo našim otrokom povedal naš zgled.

Prijazen dan vam želim!

Ali znamo dobro aktivno poslušati? Foto: Pexels

5 KORAKOV PRIJAZNOSTI

Naj podelimo z vami to, kar smo z otroki v reviji Mavrica, kjer smo pisali o prijaznosti.

Biti prijazen pomeni, da se ob srečanju z drugim:
- nasmehnem,
- ga pogledam v oči,
- mu krepko stisnem roko,
- ga pozorno poslušam,
- mu namenim dobro besedo.

Članek je bil objavljen v marčevski številki Mavrice. Nanjo se lahko naročite v naši spletni trgovini. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin za otroke in starše!