V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide ter Lizanija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, se je v puščavi zgodila Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi besed preroka Izaija: Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse meso bo videlo Božje odrešenje. (Lk 3,1–6)

Zdaj gotovo že vsi prav dobro razumemo, kako nekaj zelo različnega sta gora in dolina. Obvladamo tudi geografijo, razumeli smo, da je za to, da nastanejo gore in doline, potrebna neka sila, neka stiska, in da večja sila naredi večje gore in globlje doline, da je mogoče tudi to, da je gora vedno višja in dolina vedno nižja. 

Morali smo že dojeti, da je med nami vedno več tistega, česar je »preveč«, preveč kričanja in preveč sovraštva, in tistega, česar je »premalo«, premalo spoštovanja, vljudnosti, lepote, in da se je zato nekaj med nami tako zelo tektonsko zalomilo, se spridilo, uničilo, se razdelilo na gore in doline, da bi naš svet, naša družba krvavo potrebovala nek nov začetek, resetiranje.

Spreobrnjenje

Kako primeren čas za Janeza Krstnika, ki je »prehodil vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (Lk 3,3), ravno nov začetek torej. A novih začetkov ni brez konca starega. Brez spreobrnjenja. Spreobrnjenje pa je v tem, kakor je pisano: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža« (Lk 3,4-5). 

Ravnovesje, harmonija, sožitje, red. To je spreobrnjenje, ki je za našo družbo verjetno edini mogoči novi začetek, prav kakor je bil poraz v babilonski sužnosti poziv za nov začetek Izraelcev, ko jim je te besede govoril Izaija, prav njega namreč navaja naš glasnik.

Vendar oni na hribu seveda misli, da bi moral priti gor tisti iz doline. Oni v dolini pa meni, da bi se moral tisti s hriba spustiti dol. Tako se med nami poglabljajo tektonski jarki, ker vsakdo med nami misli, da ima gotovo prav in da se oni na drugi strani gotovo moti. 

Spremembe si seveda želimo vsi, vendar smo prepričani, da se morajo zanjo spremeniti drugi, ne pa mi, saj za slabe stvari v svetu nisem odgovoren jaz, ampak drugi, da torej spreobrnjenje potrebuje moj nasprotnik in ne jaz.

A spreobrniti se morata obe, tako kriči Janez, gora in dolina, vsaka od njiju mora kreniti na pot, to je tisto, kar moramo počasi dojeti, da se bo med nami res kaj spremenilo. Povedano drugače, da se moram za nov začetek naše družbe prvi spremeniti jaz. Pridiganje drugim ne bo nič pomagalo.

Dolg pogled v ogledalo

To pomeni »pripraviti pot Gospodu«, ker lahko v ta svet pride samo kot Odrešenik, in sicer kot moj Odrešenik. Zato nam je v tem tako zgovornem adventnem času, ki se vleče več kot poldrugo leto, v tem že tako nestrpnem pričakovanju odrešenja, najprej potrebno, da si privoščimo dolg in iskren pogled v ogledalo. 

Tam so pravzaprav gore in doline, ki so tudi zunaj nas, vse tisto, česar je v našem življenju preveč in česar je premalo, to ustvarja čase napetosti in nelagodja, da, vse, kar smo kot ljudje zanemarili, prezrli ali pozabili – in nas z Janezom kliče nazaj. Na nov začetek.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (49/2021).