Srečala sem gospo srednjih let, ki še zdaj ne more nehati razmišljati o tem, kar se je dogajalo v njeni družini. Ima še tri brate in sestro, vsi so mlajši od nje. Verjetno se tudi njim dogaja podobno in razmišljajo o tem, kako so se v družini pogovarjali. Človek bi sklepal, da je gospa, s katero sem govorila, najstarejši otrok, pa to sploh ni. Kot otrok je bila prepričana, da je res najstarejša. Potem pa, ko so bili vsi otroci že odrasli, so starši le spregovorili in povedali, da se jim je kot prva rodila deklica, ki je pri dveh letih zdrsnila v potok, ki je tekel pred hišo, in utonila. Šele potem se jima je rodila naslednja deklica. Predstavljam si, da je zdaj vedno manj staršev, ki bi otrokom kaj takega zamolčali. Ampak pri njih se je to zgodilo in vsem je žal, da je takrat bilo tako.

Starša sta zdaj že stara in se sprašujeta, zakaj sta ravnala tako. Spominjata se, da jima je bilo zelo hudo in sta od tega skoraj zbolela. Potem pa so z družino živeli tako, kot da punčke s...