Foto: Bogomir Štefanič


Zavedamo se, da zadnje čase veliko pozornosti namenjamo medijem, a ker je to področje zelo pomembno za delovanje pluralne demokratične družbe, ne gre drugače. Pa še dan, ki je namenjen medijski svobodi, je za nami (3. maja) in nedelja, ki jo Cerkev posveča razmisleku o sredstvih družbenega obveščanja, je danes (24. maja).

Ena od domislic, ki jo je bilo mogoče prebrati v zad­njih tednih, zaznamovanih z napetostmi med mediji »glavnega toka« in sedanjimi nosilci izvršne oblasti, je bila objavljena v nekdanjem glasilu ljubljanske SZDL, Dnevniku. Njegov sodelavec se je obregnil ob oster odziv predsednika vlade na pristransko ravnanje nacionalne radiotelevizije pri obravnavi ukrepov za preprečitev širjenja kononavirusne epidemije. Ob tem je komentator Dnevnika zapisal tudi naslednjo misel: »Med novinarji velja solidarnostno pravilo: ko je napaden eden, smo napadeni vsi. In zdaj smo napadeni s samega vrha.«

Časnikarski kolega je torej prepričan, da je novinarska cehovska solidarnost nekaj, kar bi morali brez zadržkov in tako rekoč brez trohice kritičnosti sprejeti vsi, ki si služij(m)o kruh v tem poklicu, in da bi ob vsakem oblastnem poskusu poseganja v avtonomne uredniško-novinarske odločitve, zlasti če ti prihajajo s političnega vrha, morali v en glas protestirati v slogu »vsi smo karba«, kot so se nekoč nekateri pridušali v podporo nekdanjemu Delovemu in Dnevnikovemu novinarju svojskega slovesa.

Toda čim bolj obračamo to solidaristično zahtevo, tem bolj se kaže v drugačni pomenski luči. Vse okoliščine, povezane z dogajanjem v slovenski medijski pokrajini v treh desetletjih od demokratizacije, namreč jasno kažejo, da je bilo pozivanje k novinarski cehovski solidarnosti v dominantnih medijih levičarske provenience glasno izraženo le takrat, ko so bili predmet oblastne kritike zgolj ti mediji sami. Seveda se je to (lahko) zgodilo le na vsake kvatre, ko so politiki drugačne nazorske usmeritve sploh imeli v rokah kakšen del oblastnega platna in vsaj majcene škarje za njegovo krojenje. Ko pa so bili na državniških položajih »pravi« ljudje, so bili, tudi če so v javnosti zagovarjali izrazito problematična stališča do medijske avtonomije, deležni novinarskih prikimavanj brez trohice pomislekov.

»Politični tednik Družina«

Naj za ponazoritev spomnimo na eno takšno zgodbico. Pisalo se je leto 2001 in nacionalni radio je v goste povabil takratnega predsednika republike Milana Kučana. Beseda je dala besedo in v ustrežljiv intervju se je vpletla tudi medijska tematika, natančneje pluralnost medijskega prostora. Predsednik države je – ne prvič, ne zadnjič – predstavil svoj pogled na to vprašanje, in sicer, da je za pluralnost v demokratični družbi prvenstvena t. i. »notranja pluralnost« medijev. Ob tem je trdil, da so nacionalna radiotelevizija in vsi veliki dnevniki zadovoljivo notranje pluralni, da pa tega nikakor ni mogoče reči za nekatere druge medije, med katerimi je izrecno omenil tudi »politični tednik Družina«, kjer se »drugačnih mnenj ne sliši«.


Foto: Tatjana Splichal


Kaj je torej človek, ki je sedel na državniškem vrhu, naredil v omenjenem intervjuju (podobno pa tudi v kakšnem drugem, denimo leto prej v Sobotni prilogi Dela)? Z javnega mesta je avtoritarno posegal v uredniško avtonomijo medija, ki je pri družbenih presojah za razliko od 90 odstotkov drugih slovenskih medijev zaradi zavezanosti družbenemu nauku Cerkve in vrednotam ustavne demokracije pač dajal absolutno prednost kritiki monopolne tranzicijsko-kontinuitetne politike, torej politike, ki jo je v veliki meri poosebljal prav on. In takoj sledi vprašanje? Ali je novinar spraševalec ob tem »napadu s samega vrha« izrazil kak pomislek in ravnal v skladu s solidaristično maksimo: Ko je napaden en (novinar, medij), smo napadeni vsi? Vprašanje je zgolj retorično: seveda ni. Mimogrede: tisti novinar je bil pozneje postavljen za direktorja Slovenske tiskovne agencije, kjer vedri še danes.

Podobnih pripetljajev, ko so se pod oblastnim pritiskom z otipljivimi posledicami znašli mediji drugačne usmeritve od prevladujoče levosučne, je bilo seveda še več, cehovske solidarnosti pa od nikoder. Po pravici povedano: saj ni bila niti pričakovana niti pogrešana.

Poti do (medijske) pluralnosti

Zlasti pa je ob tem umanjkal jasen razmislek o tem, kako sploh velja razumeti pluralnost medijskega prostora. Teza o prioritetnosti t. i. »notranje pluralnosti« namreč ni edino zveličavna ne na strokovni ne na praktični ravni. Strokovno veliko bolj utemeljeno je stališče, da je z vidika pluralnosti v družbi pomembnejša različnost na uredniško-nazorski in lastniško-upravljavski ravni konkurenčnih medijev, ki si zaradi tekmovanja za bralce na poročevalski ravni prizadevajo za čim večjo objektivnost, na mnenjski ravni pa prinašajo jasno profilirana stališča.

Na praktični ravni pa tudi vemo, kako je bilo z notranjo pluralnostjo npr. slovenskih dnevnikov: le pomislimo, kaj se je dogajalo denimo Dragu Ocvirku in Ivanu Štuhecu, ko sta kot kolumnista nekaj časa gostovala v Dnevniku, ali pa denimo Dragu Jančarju, ko je še pisal za Sobotno prilogo Dela. Njihovo angažiranje, ki je dajalo videz notranje pluralnosti teh medijev, se je ob strahotni obdelavi, ki so je bili po objavah deležni v istih medijih, izkazalo za notranjepluralni figov list.

Zahteva o notranji pluralnosti medijev (v zasebni lasti) kot zadostnem pogoju za vzdrževanje mnenjske pluralnosti v celotni družbi se je v slovenskih razmerah ničkolikokrat potrdila kot zahteva po nadzirani »doziranosti« drugačnih mnenj; takšna mnenja namreč v očeh mnenjskih nadzornikov nikoli ne smejo prestopiti praga kritične mase, ki bi lahko postavila pod vprašaj dominantnost tistih ideoloških pogledov, ki družbo obvladujejo še izza preddemokratizacijskih časov.

Še to: ko je iz medijsko deprivilegiranih nazorskih krogov izraženo pričakovanje, da bi se notranja pluralnost morala bistveno bolj odražati pri tistih medijih, ki so ji zaradi svoje ustanoviteljske narave scela zavezani, torej zlasti pri javni radioteleviziji, pa je to pri sicer vnetih zagovornikih notranje pluralnosti takoj označeno za nov »napad s samega vrha«.

In levosučno vrtenje v krogu ohranjanja statusa quo se nadaljuje. No, morda pa ga bo prekinila koronavirusna kriza, po kateri, kot nas prepričujejo, nič več ne bo tako, kot je bilo. Tudi na medijskem področju ne?