Med Shakespearjem in Byronom se je zvrstilo mnogo pesnikov, ki so s svojimi idejami, stilom in temami burili literarno javnost. Nasprotujočih se kritiških odzivov so bili deležni t. i. metafizični pesniki 17. stoletja. Poseben način pisanja poezije združuje čustva in prvine iz znanosti, domiselne metafore in bistroumnost. Kako so angleški metafizični pesniki kovali verze, lahko okusimo v knjigi Metafizični pesniki angleškega baroka, ki je izšla pri založbi Družina v zbirki Sidera.

Porast zanimanja v prvi polovici 20. stoletja

Pesmi je zbrala in prevedla Nada Grošelj, napisala je kratko spremno besedo in dodala dva eseja. »Vsak od njiju pomeni svojevrstno prelomnico za recepcijo metafizičnih pesnikov,« je svojo odločitev za dodatka pojasnila prevajalka. »Krovno oznako zanje, metaphysical poets, je uvedel angleški književnik, kritik in slovaropisec Samuel Johnson iz 18. stoletja, ki jih je precej kritično okarakteriziral v eseju o enem od njih,...