O kulturni zgodovini srednjega veka
O kulturni zgodovini srednjega veka
Marko Trobevšek (1965) je učitelj slovenščine in se s kulturno zgodovino, v grobem razumljeno kot vzporedno zgodovino različnih umetnosti, ukvarja zadnjih nekaj let. Zanimanje za različna umetnostna področja izvira iz njegovega rednega dela, saj ukvarjanje z literaturo sproža vprašanja o razmerju do drugih umetnosti in povezanosti s siceršnjim duhovnim in sploh zgodovinskim dogajanjem v posameznih obdobjih. Prevedel je dobrih deset leposlovnih knjig iz francoščine, nemščine, angleščine in španščine ter je avtor nekaj spremnih študij in jezikoslovnih razprav.
V knjigi z naslovom Tisoč let mraka in luči je podal oris kulturne zgodovine srednjega veka: slikarstva, glasbe ter literature. Napisal jo je na vsakomur razumljiv način in razprostrl tančico s skrivnostnega srednjega veka. Delo teži k povezovanju in sintezi. Prinaša svež pogled na dobo in pregledno predstavi njene dosežke v slikarstvu, arhitekturi, glasbi in literaturi. Razloži, kako so v srednjem veku pojmovali področja, ki jih danes združuje pojem umetnosti, v kakšni hierarhiji so jih videli, in načenja vprašanje njihove povezanosti; pojave skuša dosledno razlagati v povezavi z zgodovinskimi okoliščinami. Razgleduje se tudi po srednjeveškem naravoslovju in filozofiji, s čimer teži k celovitemu prikazu duha časa. Na več mestih se je dotaknil Slovencev oziroma njihovih prednikov v srednjem veku, posebej pa se jim je posvetil še v daljšem pripisu na koncu. Na koncu je na kratko opisal še sočasne neevropske civilizacije, s čimer je evropski srednji vek postavil v širši kontekst. Knjiga je neke vrste »učbenik« o srednjeveški kulturi.
Slovenija v vojni 1941–1945
Danes imamo veliko literature o tem, kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno in sovražno okupacijo Slovenije. Vemo, da so Slovenijo okupirali trije okupatorji in da so vojne razmere izkoristili komunisti, ki so od leta 1941 začeli uničevati tradicionalne politične akterje, kulturo in življenje (kar je bil svojevrsten zločin in izdaja domovine). Temu nepopisnemu nasilju so se napadeni morali upreti, čeprav je okupator to dovolil le tako, da je odpor proti revoluciji nadziral.
Zdaj smo dobili še eno knjigo, ki vse to zamolči in prikazuje dogajanje med vojno v izrazito idealizirani obliki in iz zornega kota komunistične revolucije. V knjigi Slovenija v vojni 1941–1945 trije avtorji, Zdenko Čepič, Damijan Guštin, Nevenka Troha, zaposleni na Inštitutu za novejšo zgodovino Slovenije, uporabljajo terminologijo komunistov, ki je povsem sprevržena in zlagana.
V ospredju naj bi bila Osvobodilna fronta, ki naj bi jo komunisti le nadzorovali. V resnici so jo ustanovili, da bi prikrili sebe in svojo revolucijo. OF se je po njihovem le uprla okupatorju in bíla boj za osvoboditev naroda. »Ljudska« revolucija in njeno nasilje naj bi bilo le v službi uničevanja kolaboracionistov, izdajalcev naroda in starih izkoriščevalskih sil. Partizani so leta 1942 obvladovali veliko »osvobojeno ozemlje«, ki da je bilo »partizanska država«. Slednje zato, ker je OF septembra 1941 ustanovila »Slovenski narodnoosvobodilni odbor«, ta pa je »edini predstavljal, zastopal, organiziral in vodil slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«. S tem naj bi OF (komunisti) prevzela oblast in njen SNOO naj bi bil »organ slovenske državnosti«.
Vsako organiziranje in delovanje izven OF je bilo – po mnenju komunistov in avtorjev knjige – izven zakona, škodljivo za slovenski narod in zato najstrožje sankcionirano. Partizani so nad njimi izvajali »ostre ukrepe«. Skratka knjiga o do skrajnosti polakirani komunistični revoluciji. Revolucionarno nasilje, ki je v knjigi le na kratko in na splošno omenjeno v nekaj stavkih, je bilo po mnenju avtorjev le v službi zavarovanja »ljudske oblasti« in »slovenskega naroda«, kar sta bili sopomenki za komuniste.
Smo v demokraciji in izhajajo lahko tudi knjige s tako sprevrženo »resnico«.