V soboto, 24. novembra, je forumski oder knjižnega sejma v Cankarjevem domu gostil pisateljico Tanjo Mlakar, avtorico romana Klošarka z Miklošičeve.

O Klošarki so spregovorili: Jean Nikolić, pisateljica Tanja Mlakar in Manica Ferenc.

»Srečevala sem jih na vsakodnevni poti, na eni izmed ljubljanskih ulic. Nekateri so se sprehajali in prodajali časopis, drugi so le opazovali mimoidoče, tretji so prosili za pomoč. Včasih sem se ob njih ustavila, jih pozdravila, tudi poklepetala z njimi in jim podarila kovanec, spet drugič sem odhitela naprej, ne da bi jih pogledala. V meni so vzbujali mešane občutke: za pijačo jim nima smisla dajati, hrano pa že nekje dobijo, sem premišljevala. Spet drugič so se mi močno zasmilili, še posebej v mrzlih dneh. Upam, da si najdejo vsaj toplo prenočišče, sem jim želela.«

Tako je pisateljica opisala srečevanje s klošarji na ulici.

Ob tem se je spraševala:
»Dlje časa je v meni zorela ideja, da bi o njih napisala zgodbo. Vznemirjala me je misel, da je večina brezdomcev verjetno izhajala iz urejenega okolja: le kako se je potem lahko zgodilo, da so pristali na ulici in morajo zdaj prositi miloščine?«

Zelo je pomembno, da brezdomci ohranijo dostojanstvo

Najprej je nekaj besed o tem, kako se klošarji počutijo na ulici, ali še upajo na drugačen obrat življenjske poti in ali si spremembe sploh želijo, povedal Jean Nikolić, urednik glasila Kralji ulice. Dejal je, da mnogi zapadejo v malodušje, melanholijo, alkohol in drogo. Toda, če si kdo želi izkopati se iz življenja na ulici, se da »vse« doseči. Vsak se lahko »pobere«.

Avtorica knjige Tanja Mlakar je dejala, da se ji zdi prav, da se pri brezdomcih ustavimo in z njimi spregovorimo nekaj besed. Sicer recepta, kako se pred njimi vesti, nima.



Jean Nikolić je dodal, da so osebe različne, zato se uporabljajo tudi različne besede. Lepa beseda pa je vedno dobrodošla. Opozoril je, da naj bomo čim manj pokroviteljski. Večina ljudi ima z brezdomci dobre izkušnje. Tudi Kralji ulice omogočajo brezdomcem dostojanstvo. Prav tako marsikomu pomagajo različni programi, ki so namenjeni brezdomcem, saj jih poskušajo opolnomočiti za življenje.

Avtorica knjige je posebej poudarila, da je zelo pomembno, da skrbimo za dostojanstvo teh ljudi, ki so se znašli na robu. Po njenem se da dostojanstvo obdržati tudi na ulici. Prav je, da tem ljudem omogočimo dostojanstvo. Brezdomci namreč so in bodo med nami.

Pomen usmiljenja

Sveta sicer ne moremo rešiti, lahko pa dosežemo mir v svoji duši, je dejala avtorica romana. V njem je želela močno poudariti vlogo usmiljenja.

Zgodba, ki jo je napisala v knjigi, ni resnična, vendar je resničnih veliko opisanih dogodkov, ki jih je izvedela od ljudi, tudi na ulici. Na kratko jo je povzela. Žena (Irena) se je razšla z možem in ostala brez družine. Bori se za sina, a ji ne uspe. Ostala je brez službe in stanovanja. Prebiva v lokah, na železniških postajah in v pomožnih prostorih bloka. Vztraja pri dostojanstvu in ne bo se vdala. Denar (30 evrov) rabi le za karto, da lahko obišče sina, ki ga po dolgih letih spet lahko sreča. Prislužila si ga je z lončkom na ulici. Dostojanstvo je ohranila tudi s tem, da je odpustila možu, čeprav ji je ta trinajst let onemogočal, tudi z lažmi, srečanje s sinom.

Odpuščanje Ireno naredi za veliko žensko

Kesanje, odpuščanje in sprava so močni poudarki zadnjega dela knjige: »Krivičnega odvzema otroka in prepoved vseh stikov med materjo in sinom vendarle ni mogoče pozabiti, v zavedanju ukradenih let bo morala Irena še naprej živeti. Prošnja po odpuščanju, ki jo izreče bivši mož, jo pahne v novo negotovost in v njej povzroči močan nemir. Sprva se zdi, da mu nikakor ne bo mogla odpustiti, a naposled z Božjo pomočjo in prijateljskim nasvetom zmore in odpusti.«

Kot je k temu dodala pisateljica na Knjižnem sejmu, jo odpuščanje naredi za veliko žensko. Dodala je, da je z Ireno zelo sočustvovala. Irena je ljudi vzdramila.

Presunljivi roman Tanje Mlakar Klošarka z Miklošičeve, ki je najprej izhajal kot podlistek v Družini, govori o usodi ženske, ki je v življenju garala za svojo družino in hrepenela po ljubezni, vendar je bila na koncu opeharjena skoraj za vse, bralca ne pusti ravnodušnega.

Fotografiji: Ivo Žajdela

Več v zvočnem posnetku in videoposnetkih.

WS760616.WMA

1. del



2. del