Po treh desetletjih mrtvila na strankarski sceni desno od sredine, ki je v tem času na novo naplavila le NSi, že pokopano Državljansko listo in nekaj obrobnih strančic, je letos, zlasti v teh jesenskih mesecih, na pomladni strani živahno kot še nikoli: od transformacij civilnih pobud v stranke in angažmaja svežih karizmatičnih obrazov znotraj že obstoječih strank do ustvarjanja novih strank bodisi z uveljavljenimi politiki ali (še) nepolitičnimi imeni na čelu. Konkurenca je dobrodošla, dokler sili akterje v tekmovanje vsebin, programov, konceptov, vizij. Izrodi pa se, ko le drobi glasove znotraj političnega pola.

Sam načeloma še vedno naivno mislim, da vse nove pobude, ki so na desni sredini vzklile letos ali še bodo v kratkem, lahko vodijo k skupnemu cilju, zmagi na parlamentarnih volitvah leta 2026. In da so vsa zaklinjanja, češ da v vlado pod vodstvom Janeza Janše ne gremo več, ali pogojevanja, kako široka in pisana mora biti prihodnja koalicija, da bomo tudi mi v njej, zgolj predstava za javnost, po volitvah pa bodo vsi petelini stopili korak nazaj in z roko v roki preprečili, da bi očitno nesposobna in škodljiva levosredinska vlada, ki je popolnoma izgubila kompas, veže pa jo edino še antijanša refleks, državo vodila še en mandat.

Pomladne stranke imajo predvidoma še leto in pol časa, da stopijo korak nazaj, se nehajo peteliniti, umirijo retoriko, zgladijo spore in zamere, najdejo skupen cilj, dvignejo glavo in miselnost žrtve zamenjajo z zmagovalno mentaliteto. Slovenija jim bo – po štirih izgubljenih letih Golobove vlade – hvaležna.

Toda predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle, ki je nedavno obrnil hrbet NSi, ki jo je pomagal ustanavljati in ji nato nudil prepoznaven obraz, je zadel žebljico na glavico, ko je opozoril na past, v katero se lahko na pomladnem polu v vsakem trenutku ujamejo. Da je na premajhnem kupu gnoja preveč petelinov, je plastično posvaril Peterle. Da je skušnjava, da bi bil notranji sovražnik celo nevarnejši od zunanjega, vselej prisotna. Da je vrednotno raznolika Demosova vlada v ključnem obdobju snovanja samostojne države krmarila prek vseh čeri, ker je imela skupni cilj, ki mu je podredila vse drugo.

Odtlej je na slovenski desnici skupni cilj domala nemogoče najti. Ni pa to edina nevarnost, ki preži na pomladne stranke vsa ta desetletja. Na eno je pred tedni na družbenem omrežju opozoril politični komentator Rok Čakš, ki je primerjal Donalda Trumpa in slovensko desnico in kot največjo razliko izpostavil, da ima Trump miselnost zmagovalca in ne žrtve. Pa slovenska desnica? S kako častno izjemo zmagovalne mentalitete doslej ni premogla. Ko se ji ponudi priložnost za zmago, se prestraši, skloni glavo, klecne pod medijskimi klofutami ali pa se preprosto zravsa med seboj. Bo čez leto in pol drugače?

Špekuliral ne bom. Bilo bi dobro. Ni pa samoumevno. Dovolj je ošvrkniti pomladni pol danes. SDS je v enem kosu ostala brez treh poslancev oziroma 11 % poslanske skupine. Novi Sloveniji se je odpovedal njen starosta Lojze Peterle in obenem predsedniku stranke mag. Mateju Toninu še očital, da stranka pod njegovim vodstvom ni naredila preboja in da njena usmeritev ne odseva več nedvoumno načel krščanske demokracije, na katerih je utemeljena. In ko se že zazdi, da se med opozicijskima strankama zakopava bojna sekira, kongres ene od njiju ponovno spodbudi strupene puščice v obe smeri.

Konkurenca je dobrodošla, dokler sili akterje v tekmovanje vsebin, programov, konceptov, vizij. Izrodi pa se, ko le drobi glasove znotraj političnega pola.

Zunajparlamentarna SLS je na evropskih volitvah vstala kot feniks iz pepela in se iz popolnega obrobja in dveodstotne podpore povzpela povsem za hrbet NSi in le za las ostala brez evropskega poslanca. Toda namesto da bi stranka unovčila teh sedem odstotkov in bi predsednik Marko Balažic in nosilec liste dr. Peter Gregorčič s skupnimi močmi zajahala val povečane priljubljenosti, so že dan pozneje začele padati težke besede, obudile so se stare zamere, frakcije so se ponovno razklale, prihodnost stranke pa se je spet znašla pod velikim vprašajem. Morda bo Gregorčiča z vso potenco, ki jo premore, odneslo drugam …

Nova upokojenska stranka, Glas upokojencev Slovenije, ima na čelu prepoznaven političen obraz, Pavla Ruparja, ki zna odlično mobilizirati nezadovoljno populacijo starostnikov, zato ne čudi, da ji javnomnenjske ankete vse pogosteje obetajo preboj v parlament. A ravno v trenutku, ko bi morala stranka narediti še korak naprej in okrepiti svoja udarna stališča, se je njeno vodstvo udarilo na nož in pralo umazano perilo v javnosti, kar je povzročilo izključitev trojice vidnejših članov na čelu z dovčerajšnjim podpredsednikom Igorjem Černogo, ki niso štedili s hudimi kritikami zlasti na Ruparjev račun.

Da je na desnici na premajhnem kupu gnoja preveč petelinov, je plastično posvaril Peterle. Da je skušnjava, da bi bil notranji sovražnik celo nevarnejši od zunanjega, vselej prisotna.

Tudi dr. Anže Logar je po razhodu z »materjo« SDS in ustanovitvi stranke Demokrati že naletel na mino. Dejstvo, da se mu (še) ni posrečilo ustanoviti nove poslanske skupine (zaradi košarice mag. Dejana Kaloha), strogo tehnično gledano nima kakšnega posebnega vpliva, na načelni ravni pa pomeni za Logarja prvi poraz na novi poti in zlasti svarilo, da brez prask zagotovo ne bo šlo. Težnja po sredinskosti, ki pa vsaj zaenkrat bistveno bolj veje iz njegove Platforme sodelovanja (v kateri so še vedno tudi dr. Jernej Pikalo, Alja Brglez in Mitja Čander) kot iz Demokratov, pa ga sili v vsebinsko bolj anemična stališča, kar bi utegnilo biti pred volitvami zanj bremza.

O nastajajoči stranki predsednika Državnega sveta in pred tem zelo uspešnega podjetnika Marka Lotriča in njeni zmagovalni mentaliteti pa pred skorajšnjim ustanovnim kongresom še ni možno govoriti. Kakor koli, pomladne stranke (kamor štejem tudi Logarjevo in Lotričevo, čeprav se in se bosta te etikete otepala z vsemi štirimi) imajo predvidoma še leto in pol časa, da stopijo korak nazaj, se nehajo peteliniti, umirijo retoriko, zgladijo spore in zamere, najdejo skupen cilj, dvignejo glavo in miselnost žrtve zamenjajo z zmagovalno mentaliteto. Slovenija jim bo – po štirih izgubljenih letih Golobove vlade – hvaležna.