Srečanje z ustanoviteljem taizéjske skupnosti, br. Rogerjem, je dalo zagon Stični mladih, ki od 1981 predstavlja enega osrednjih dogodkov mladinske pastorale. Tudi regionalno srečanje, ki ga je Ljubljana gostila 1987, je že nakazovalo pot demokratizacije in sprememb v takratni družbi. Kakšne sadove naj bi rodilo letošnje srečanje?

Ob pripravi pisma za 2024 se je br. Matthew, novi prior skupnosti, ustavil v Ljubljani. Skupaj s taizéjsko ekipo prostovoljcev je razmišljal ob odlomku iz Janezovega evangelija (Jn 15,1-17). Ob prebiranju odlomka smo izpostavili različne vidike, predvsem pa smo se zavedali, da sadovi niso naš rezultat, ampak dar, ki izhaja iz ostajanj v Kristusu in njegovi ljubezni. Torej priprav in konec koncev uspeha ni moč meriti le v številkah, ampak v pristnosti molitve, ki je bila naš vsakdanji kruh, in v živosti odnosov, ki so se spletli med nami.

Osebno mi je odlomek okrepil zaupanje, da je prek izpeljave srečanja mogoče videti nove poti, nove pristope in okrepiti moči v naših župnijskih skupnostih. Potrebno je namreč očiščevati tudi mladike, ki rojevajo sad, da bi bil ta še večji. Ali bo srečanje prerodilo vse župnijske skupnosti in začrtalo povsem novo pot sodelovanja? Gotovo ne, bo pa dalo pomembno izkušnjo skupne hoje in aktivnega krščanskega življenja za mnoge, ki prej tega niso doživeli.

Ali bo srečanje prerodilo vse župnijske skupnosti in začrtalo povsem novo pot sodelovanja?

Organizatorje srečanja je presenetilo, da je v ekipah po župnijah sodelovalo toliko mladih, da so bili marsikdaj ravno oni glavni pripravljavci dogajanja, čeprav Taizéja sploh niso poznali. Velikokrat so odrasli taizéjci rekli, da ne bodo oni glavni. Čeprav mnogi s Taizéjem že nekaj let niso imeli stika, so se spominjali, da je ravno mladostna izkušnja zaupanja in participacije ogromno vredna. Tako da so velikokrat bili v vlogi podpornikov in so pustili, da so sami odkrivali pot. Meni je ravno izkušnja zaupanja, ki sem jo doživel v domači župniji, in odgovornost, ki je bila položena v moje roke, dala zagon, da sem v Cerkvi prepoznaval svoj dom.

Kljub vsem pridnim ljudem, ki so pomagali – in teh je bilo med srečanjem več kot 700 – ne bi mogli srečanja izpeljati brez sodelovanja s civilnimi oblastmi. Za lokalne člane ekipe je bila to ena najbolj neprijetnih dolžnosti, ker pretekle izkušnje ne govorijo vedno v prid sodelovanja. Čeprav je bilo težko najti prave besede, je bilo velikokrat ravno to za nas pripravljalce dober premislek, kaj je pravzaprav pri srečanju res najpomembnejše, zakaj se pravzaprav s projektom sploh ukvarjamo. Ne da bi zanikali svojo identiteto, smo lahko prosto spregovorili o sporočilu, ki ga nosi množica mladih, zbrana v naši prestolnici.

Kljub vsem pridnim ljudem, ki so pomagali – in teh je bilo med srečanjem več kot 700 – ne bi mogli srečanja izpeljati brez sodelovanja s civilnimi oblastmi.

Tekom priprav sem odkril bistvo svoje vloge. Predvsem je šlo za dolžnost prevajanja. Prevajanja lokalne izkušnje in mentalitete bratom iz Taizéja in prevajanja unikuma Evropskega srečanja mladih gostiteljem, medijem, mestnim oblastem in širši družbi. Najti besede, ki dajejo pogum in zanos, je veliko težje kot ustvarjati nesoglasja in razdor. Prizadevati si za pot dialoga, pomeni poslušati, stopiti na pot in biti z drugimi in Bogom.

Prek tega sem tudi sam poglobil razumevanje klica, ki mi je bil zaupan. Zbrati pogum in sodelovati, prevzeti delček odgovornosti in sprevideti, da sem le eden mnogih, poklican h gradnji Božjega kraljestva na zemlji.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (1/2024).