Politika je ena najvišjih oblik ljubezni do drugega.

Kaj odlikuje dobrega politika?

Prvi del vprašanja se tiče politike: kaj je politika. Pogosto se reče, da je politika urejanje skupnih stvari, nekateri politiko opredelijo kot delo za skupno dobro. Zelo močne so besede papeža Frančiška: zanj je politika ena najvišjih oblik ljubezni do drugega. Kakšen je dober politik? Najprej tisti, ki zna stvarno videti družbo in je zavezan, da bo deloval v dobro ljudem. Izstopiti mora iz pretirano zoženega interesa zase in za svojo skupino. To ne pomeni pozabiti prioritet stranke, ampak to videti v kontekstu celote in razumeti, da je celota sestavljena iz različnih delov. Dober politik na nek način upošteva in vključuje drugačno usmerjene, tudi nasprotnike. Skupno dobro je kot dež, ki pada na dobre in slabe.

Dober politik mora razumeti značilnosti kulture in družbe, v kateri deluje.

Ker človek tega ne more sam, si mora prizadevati za dobre sogovornike in sodelavce. Poslušati je treba strokovnjake, a poslušati je treba tudi ljudi, kajti strokovnjaki so včasih daleč od konkretnega življenja: potrebno je strokovno znanje in življenjska modrost. Dober politik mora razumeti tudi značilnosti kulture in družbe, v kateri deluje; lahko bi rekli, po eni strani identiteto ljudstva, dobre in težke vsebine življenja, po drugi ekonomsko-politične potrebe in izzive. Upoštevati je treba spomin naroda in okolja, preteklost, dobro analizirati sedanjost (sicer ostajamo razdrobljeni in razdeljeni) ter biti nosilec upanja in poguma za prihodnost.

Dober politik je tisti, ki uspeva izstopiti iz lastnih interesov in vsaj do neke mere upoštevati skupno dobro.

Končno, ker živimo v družbi, kjer prevladujeta individualizem in potrošništvo, lastni interes, menim, da je dober politik tisti, ki uspeva nekako izstopiti iz tega in vsaj do neke mere upoštevati skupno dobro. Ni dovolj, da pridemo do nekakšnega presečišča lastnih interesov, dogovora, ki ga vodijo interesi zase, ali da sledimo neki ideologiji, v današnjih časih polarizacij je potrebno vsaj do neke osnovne mere upoštevati skupno dobro in delovati iz upoštevanja celote.

Nekdo, ki je dober politik v času družbene blaginje, ni nujno dober v času krize.

Ali bi morali pri izbiri med kandidati biti bolj pozorni na stališča, ki jih zastopajo, ali na njihove značajske lastnosti?

Konkretno politiko določajo vsebine in način, kako se to uresničuje. Zato so stališča in način delovanja, življenjska drža politika povezani. Seveda je pomembno ali so stališča sprejemljiva z vidika osnovnih elementov etike družbenega sožitja (dostojanstvo človeka, pravičnost, svoboda, odgovornost itd.), in zanikanje teh ne more biti sprejemljivo. Glede osebnostnih potez politika bi poudaril, da različni časi družbe zahtevajo različno delovanje. Nekdo, ki je dober politik v času družbene blaginje, ni nujno dober v času krize, ko se zahtevajo druge osebnostne značilnosti.

Načelnost, ki preprečuje srečanje, dialog ipd., je zelo slaba, načelnost, ki brani temeljno dostojanstvo in potrebno skupno dobro, pa je nasprotno dobra.

Kje je v politiki meja med načelnostjo in sklepanjem kompromisov?

Beseda načelnost ni povsem enoznačna. Denimo, ni vseeno ali gre za načelnost idejam, ki so del ideologije, ali za načelnost, ki odlikuje poštenega, odkritosrčnega in dobrohotnega človeka. Načelnost zaradi ideološke drže je večinoma vprašljiva, kajti zelo hitro se ujame v zanko izključevanja drugega, drugačnega. Načelnost, ki preprečuje srečanje, dialog ipd., je zelo slaba. Načelnost, ki brani temeljno dostojanstvo in potrebno skupno dobro, je nasprotno dobra. Beseda kompromis ima pogosto prizvok pragmatičnega reševanja; običajno kompromis pomeni, da se vsak nečemu odpove. Obstaja še drug način reševanja razlik in nasprotij, sociolog Berger ga imenuje dialoška mediacija. Nasprotujoče strani prek resničnega dialoga prideta do nečesa novega, denimo novih vrednot, s katerimi se predhodna nasprotja ne vidijo več enako. Spomnimo na dva velika procesa, ko se ni iskalo kompromisa, ampak je potekal družbeni dialog: apartheid v Južnoafriški republiki je bil odpravljen na ta način, podobno rasno vprašanje v ZDA.

Glede nekaterih načel ne more biti kompromisa.

Menim pa, da glede nekaterih načel ne more biti kompromisa. Med taka načela bi umestil 1) spoštovanje in ohranjanje dostojanstva človeka, 2) celovito solidarnost oziroma povezanost, kjer se medosebna in družbena solidarnost dopolnjujeta, 3) prizadevanje za pravičnost, 4) upoštevanje dejavne subsidiarnosti, 5) razvijanje pristnega dialoga in sodelovanja, 6) prizadevanje za mir in celoviti razvoj. Med njimi je prvo človekovo dostojanstvo. Obstajajo tudi načela, ki so potrebna, a jih lahko razumemo na dva načina. Velika razlika je, če strpnost vidimo kot »prenašati«, dopuščati oziroma trpeti drugega, ali je strpnost del »trojčka« strpnost, spoštovanje in skupno delovanje. Podobno je s človekovimi pravicami – velika razlika je, če so pravice in odgovornosti uravnotežene ali če so pravice brez odgovornosti.