Z vprašanji, ki zadevajo spoštovanje čisto medčloveških odnosov v Cerkvi, smo se obrnili na dva pastoralista: na našega urednika p. Branka Cestnika in na direktorico koroške škofijske Pastoralne službe dr. Anno Hennersperger. Pri nekaterih vprašanjih sta bila naprošena, naj se pri odgovorih omejita zgolj na stanje v svoji državi, to je na Slovenijo oz. Avstrijo. Na ta način lahko dobimo vpogled v drugačno stanje in reševanje nekaterih tovrstnih zadev drugod.

Kakšna je največja sprememba v odnosu med duhovniki in laiki po 2. vatikanskem koncilu?

Cestnik: Na neki način po 2. vatikanskem koncilu duhovnik sestopa iz nekakšne angelizirane vzvišenosti, laik pa se dviguje k večji časti. Naj povem anekdoto, ki sem jo slišal od nekega zdaj že pokojnega duhovnika iz Ljubljane. Povedal je, da je še v drugi polovici 20. stoletja poznal nekoga, ki je bil sveto prepričan da duhovniki ne hodijo na stranišče. Duhovniško službo je ta oseba dojemala malodane kot nadnaravno službo, ki meji na službo angelov in nima s tem gmotnim svetom skoraj nič – kaj šele, da bi duhovnik hodil na stranišče. Tako pojmovanje duhovništva ni biblično in je nasploh na meji krivoverstva. Zato je bilo potrebno, da je 2. vatikanski koncil opravil neke vrste demitizacijo klera, obenem pa laike povzdignil, jim odkril njihovo krstno duhovništvo in jih povabil na pot svetosti.

Hennersperger: Takšna sprememba v odnosu med duhovniki in laiki je posledica koncilske poglobljene podobe oz.razumevanja Cerkve, ki je zapisana v Dogmatični konstituciji o Cerkvi (Lumen Gentium) in Pastoralni konstituciji (Gaudium et spes). Velik pomen na koncilu ima svetopisemska podoba potujočega Božjega ljudstva, ki je ena izmed podob Cerkve kot skupnosti vseh krščenih. Cerkev potemtakem sestavljamo vsi, duhovniki in laiki. Različne so le službe, naloge in funkcije, in vsak lahko v tem okviru v skladu s svojimi talenti prispeva k oznanjevanju evangelija Jezusa Kristusa.

Kakšna je vloga žensk v Katoliški Cerkvi v vaši deželi?

Cestnik: V slovenskem prostoru imamo precej različne razmere. Ponekod so ženske bolj v ospredju, v nekaterih župnijah pa ostajajo tam nekje v kotu. Vsekakor pa ne morejo nikjer načelovati župnijam, saj se župnijsko občestvo razume kot evharistično občestvo, voditelj evharistije, iz katere raste občestvo, pa je duhovnik, moški. Ženske so voditeljice krščanske skupnosti v ženskih samostanih, ki pa svoje občestvo oblikujejo na skupni poklicanosti oz. karizmi.

Ženske so voditeljice tudi kakšnih uradov, združenj, projektov, katerih neposredna podlaga ni evharistija, temveč poslanstvo. Hočem reči, evharistija in vodenje širokega občestva sta v Cerkvi tesno povezana. In ker imamo moško duhovništvo, bo ženska še naprej ostala izključena iz najvišjih vodstvenih služb. Drugače je v protestantizmu, kjer se skupnost zbira okrog Svetega pisma, in ne okrog daritvene mize.

Hennersperger: V Avstriji življenje krajevne Cerkve pogosto sloni na ženskah. Te predstavljajo večino sodelujočih pri maši. V zadnjih desetletjih so ženske v Cerkvi vse bolj prevzemale tudi pomembne vodstvene službe. V škofi jah Salzburg, Linz in Krka (Gurk) vodijo pastoralne urade. Mnoge so direktorice katoliških šolskih uradov in upravnice; kompetentno vodijo redovne skupnosti, bolnišnice in šole.

Celoten pogovor si preberite v novi številki revije Cerkev danes.

Foto: osebni arhiv A. Hennersperger, Tatjana Splichal