Papež Frančišek se je s sedmimi od devetih jezuitov, ki delujejo v Grčiji, srečal 4. decembra, prvi dan obiska v tej evropski državi. S sobrati, ki prihajajo z različnih koncev sveta, od Belgije do Koreje, se je v pogovoru zadržal dobro uro. La Civiltà Cattolica je objavljeni prispevek naslovila »Logika nepojasnljivega«.

Papež med pogovorom z jezuiti v Grčiji. FOTO: Vatican Media

Po navedbah omenjene revije je papež svoje grške sobrate pozval, naj ne bodo posedovalni. »Biti moramo očetje, ne gospodarji, če želimo biti očetovsko rodovitni,« v La Civilta Cattolica navajajo papeževe besede. Jezuiti morajo delati dobro in ustvarjati novo, slednje pa posredovati tistim, ki prihajajo za njimi. »Biti morate očetje in otroku pustiti, da raste in se razvija,« je papež spodbudil grške jezuite.

Jezuiti morajo delati dobro in ustvarjati novo, slednje pa posredovati tistim, ki prihajajo za njimi.

Sobrate je ob tem pozval tudi k ponižnosti, tudi v luči izzivov redovne skupnosti. Papež se zaveda, da število jezuitov po svetu opazno upada: »Navsezadnje ta upad ni odvisen od nas. Za poklice poskrbi Gospod. Če jih ne pošlje, to ni naša stvar.«

Vpogled v življenje sobratov

Papež je med pogovorom sobrate povabil, da so tudi sami z njim delili svoje zgodbe. Prvi je spregovoril brat, ki ni prejel duhovniškega posvečenja. Papež je ob tem pohvalil člane jezuitskega reda, ki imajo po njegovih besedah dober vpogled v razmere in osebnostne lastnosti svojih članov. Povedal je zgodbo iz obdobja, ko je bil jezuitski provincial v Argentini in se je moral odločiti, ali naj privoli v mašniško posvečenje nekega bogoslovca. Čeprav je veliko obetal, je pojasnil sveti oče, ga je sobrat jezuit nagovarjal, naj mladeniča za krajši čas pošlje med ljudi, v pastoralo, preden dokončno postane duhovnik, da resnično utrdi njegovo življenjsko odločitev.

Ustvarjalna brezbrižnost

Papež Frančišek je nato prisluhnil vprašanju korejskega sobrata, ki je v Atenah ustanovil zavetišče za begunske otroke in zdaj večinoma dela kot prostovoljec v omenjeni organizaciji. Sveti oče ga je pohvalil, da je »sestopil« s sedeža skupnosti in se pridružil ljudem v stiski, rekoč, da bi moral podobno ravnati vsak jezuit.

Sporočilo ponižnosti zaradi upada števila sobratov

Z ostarelim jezuitom je Frančišek spregovoril o upadanju števila sobratov v Grčiji, kjer so bili primorani zapreti številne jezuitske hiše. Papež je pojasnil, da je imel red leta 1958, ko se mu je pridružil sam, okoli 33.000 članov, danes pa je to število skoraj za polovico nižje.

Skozi težave z nasmehom

Naslednje vprašanje se je dotikalo prihodnosti in kaj ta po papeževem mnenju prinaša za jezuitski red. Še pred šestimi leti so jezuiti v Grčiji sanjali o tem, kako bodo spodbujali dialog s tamkajšnjo Pravoslavno cerkvijo, danes pa se vsa njihova pozornost vrti okoli pomoči beguncem in migrantom.

V življenju posvečene osebe je najpomembneje, da se postara in utrudi z nasmehom na obrazu.

Papež je odgovoril, da morajo biti jezuiti »zvesti Kristusovemu križu«, glede prihodnosti pa »ve edino Bog«. Kljub temu, je dodal sveti oče, je ekumenski dialog med katoličani in pravoslavnimi v Grčiji uspešen in napreduje, kar pomeni, da so tamkajšnji jezuiti »zasejali dobro seme s svojo molitvijo, upi in vsem, kar so ob delu z begunci uspeli opraviti tudi na tem področju«.

Belgijskemu jezuitu, ki prav tako dela z begunci in je bil nekoč aretiran ter osumljen trgovine z ljudmi, je papež dejal, kako je morala biti tolikšna predanost potrebam služenja »resnična šola ponižnosti«. In vendar, je zaključil Frančišek, je v življenju posvečene osebe najpomembneje, da se postara in utrudi »z nasmehom na obrazu«.