Zaporniške celice nekdanje službe državne varnosti – UDBE, v kletnih prostorih na Beethovnovi 3 v Ljubljana so od danes popoldne do 27. januarja nekakšen galerijski prostor. V sedmih celicah v velikosti tri krat dva metra, ki so še do leta 1966 služile namenu UDBE, umetniška dela predstavlja devet priznanih slovenskih umetnikov: Jože Bartolj, Jiri Bezlaj, Lojze Čemažar, Marjetka Dolinar, Jiri Kočica, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Janko Orač in Jošt Snoj. Likovni projekt O čem razmišljaš Antigona - naslov so vzeli po imenu slike akademskega slikarja Staneta Kregarja iz leta 1971 – se miselno umešča med projekte civilnodružbene iniciative Resnica in sočutje. Opoldne so likovni projekt predstavili novinarjem, za javnost ga bodo odprli ob 17. uri. Na ogled bo sedem dni od 17. do 19. ure.

Andreja Valič Zver: »Umetniki so grozo prostorov izrazili na subtilen način«

Andreja Valič Zver, direktorica študijskega centra za narodno spravo, ki ima od oktobra 2013 v upravljanju kletne prostore na Beethovnovi 3, je dejala, da so »umetniki na subtilen način izrazili grozo prostorov«. Študijski center si po besedah Valič Zverove urediti v teh prostorih muzej totalitarizmov, kakršne so uredile tako rekoč vse druge postkomunistične države, vendar za to nimajo sredstev. »Predstavili bi lahko na primer celico Angele Vode in s tem pričevali o grozotah, ki so se dogajale ženskam, celico Jožeta Pučnika, celico Ljuba Sirca, skratka ljudi, ki pričujejo o grozotah totalitarnih režimov,« je dejala Valič Zverova. Kletne prostore, v katerih je sedem celic, so za silo uredili, da jih lahko pokažejo obiskovalcem, pospravili so šaro, med pospravljanjem pa so našli veliko ostankov, med drugim tudi tulce nabojev – te je Jože Bartolj, sodelujoči umetnik in soorganizator likovnega projekta tudi pokazal.

Jože Muhovič: »Vsebine še niso bile potolažene, objete, izjokane, izkričane in prebolene«

»Vse, kar je resnično, ima svoj topos, vse kar ni resnično, nima svojega toposa, je torej utopično. Naš prvi poudarek je torej bil, dati resničnosti topos,« je dejal soorganizator likovnega projekta Jože Muhovič in pristavil, da so z likovno razstavo želeli priti »od besed k dejanjem, od dialogiziranja k intimnemu samopremisleku«. Muhovič je dejal, da so v Sloveniji tovrstne vsebine »nedvomno nepokopane in nepospravljene vsebine, ki do današnjih dni resoniranjo iz nasilnega in tragičnega bratomornega časa med drugo svetovno vojno in po njej. Preprosto zato, ker do danes še niso bile potolažene, objete, izjokane, izkričane in prebolene, kot bi bilo to prav ‒ in odrešilno.« V tem pogledu se po besedah Muhoviča na nas še vedno z vso pezo naslavlja vprašanje, ki odmeva iz naslova slike Staneta Kregarja iz leta 1971 in daje osnovni ton letošnji istoimenski dvodelni razstavi: O čem razmišljaš, Antigona? Pa tudi njemu komplementarno vprašanje: O čem razmišljaš, Kreon? In nobenega od njiju ne bomo mogli odgnati, dokler ju ne bomo v povezavi priznali kot nadvse resni in odločilni vprašanji naše sedanjosti in vsakega od nas.

Likovni projekt v zaporniških celicah UDBE so predstavili Jože Muhovič, Jože Bartolj, Jiri Kočica in Matej Metlikovič. Prostore je predstavila Andreja Valič Zver, civilino iniciativo Resnica in sočutje pa Tomaž Erzar.

Jiri Kočica: »Očisti vest, ki peče kot gnojna rana«

Profesor likovne vzgoje Jiri Kočica je dejal, da je postavitev umetniških del zaporniške celice, ki so le z zidom oddeljeni od vsakodnevnega življenja ulice v samem centru prestolnice, »kot proces zdravljenja, v katerem se skozi uvid v realnost sploh lahko očisti vest, ki peče kot gnojna rana, je kot proces kultiviranja v nevralgični točki razbijanja civilizacije in razsutja tiste pred-civilizacijske in starodavne etične zaveze, od koder se je, kot iz pepela, dvignila Antigona v naš svet danes, tukaj. Celice so kot prostori, kamor so zakopali Antigono, v temnico pod zemljo: »Nikdar več ne bo mi dano, da se sirota ozrem v Sonca sveto oko.«

Kočica je povedal, da prihaja iz družine, kjer niso govorili o povojnih pobojih. Ampak ko je v času študija gledal slike svojih profesorjev, se je s sošolci spraševal, zakaj je na njih toliko teme, toliko strahotne temačnosti, razbitosti, sesutja. »K smo začeli odkrivati, od kej to prihaja, zakaj tako slikajo, smo videli, da naša generacija vleče naprej rane, ne le v genetskem smislu, ampak tudi v kulturnem – kot nekakšne ikone, mentalne slike, ki določajo naše delo, naše razmisleke. Če ne razčistimo teh zadev, ne moremo živeti normalno,« je dejal Kočica.

Matej Metlikovič: »Zdravljenje bolne družbe in duše. Hommage očetu.«

Da je likovni projekt »zdravljenje naše bolne družbe in duše« pa je dejal umetnik Matej Metlikovič. »Razstava je spust v globino. Ni bilo prijetno, ko smo bili umetniki prvič v prostorih. Takrat še ni bilo razsvetljave, svetili smo z baterijami in razbirali napise na stenah.« Metlikovič je dejal, da je kot umetnik čutil, da je sodelovanje pri projektu njegova dolžnost, da se spusti v globino in vnese nekaj notranje svetlobe v prostore teme.« Tudi Metlikovičev oče je bil po vojni zaprt, spominja se, kako mu je kot otroku pripovedoval, da ga je reševala vera. »Vera, da je za temo svetloba, vera, da obstaja notranje sonce. Moje delo je tudi hommage mojemu očetu.«

Umetnik Jošt Snoj v celici številka 1 (foto K. H.)


Umetnik Matej Metlikovič je z upodobitviojo "notranjega sonca" ustvaril, kot je dejal, hommage očetu.

Umetnik Janko Orač v celici številka 4 (foto Ksenja Hočevar)