»O Bog, o Bog, kje si, da to dopuščaš?«
Objava:
03. 04. 2021 / 09:39
Deli:
Čas branja:
5 minut
Nazadnje Posodobljeno:
04.04.2021 / 11:05
»O Bog, o Bog, kje si, da to dopuščaš?«
Upokojeni mariborski nadškof Marjan Turnšek odgovarja na pismo bralke o smislu trpljenja.
Poklicani smo, da v Sinu živimo življenje kot dar; da živimo izpraznjenje samega sebe. Oče pa bo napolnil tako življenje z vstajenjem. FOTO: Marija Tarasova
PISMO BRALKE
Spoštovani!
Lepo prosim, če bi lahko na razmišljanja in dvome, ki v teh časih mučijo mnoge, ne samo mene, odgovorili, nas pomirili z nam razumljivo in tolažečo razlago.
Vse več nas je starejših, osamljenih, ki se nimamo nikamor drugam zateči v osami kot v molitev. Moliš, prosiš, da bi se to nevzdržno stanje končalo, pa nič. Prebiram časopise in revije, da bi zasledila kaj ohrabrujočega, a doživljam ravno nasprotno. Po večini so poročila o umorih, tragični in grozljivi podatki o družinskih nesoglasjih in podobno. Nikjer nobene utehe.
Nehote zaslišim svojo že pokojno mamo, kako vzdihuje in kliče Boga, kadar se je kaj hudega zgodilo. »O Bog, o Bog, kje si, da to dopuščaš?«
Zamislila sem se ob tem vzdihljaju. Saj res, kje je? Vsemogočen je, pa se dogaja iz dneva v dan več hudega, celo grozljivega. In ob tem razmišljanju mi pride na misel, da je vse zaman, ali molim ali pa se ob vsej nemoči jočem. Izid bo isti.
Sklenila sem, da preden čisto obupam nad vero, še vas prosim za pomoč, ker malo upanja mi je še ostalo, da bom dobila z vašo pomočjo pravo pot. Očitno sem jo v teh težkih časih zgrešila in verjetno še kdo.
Žalosti me pa še to, da je zgodovina vere polna trpljenja, mučeništva in zgubljenih življenj zaradi nje (sv. Janez Krstnik obglavljen). V tem mesecu marcu je kar 15 označenih mučencev + še 40 mučencev. Grozljivo – to mi dela zelo žalostne misli o veri in o vsem okoli nje. Lepo prosim, pomagajte mi, če je mogoče, da bom na vse to gledala z drugega zornega kota. Morda bo videti svetleje – lepše.
Prisrčna hvala za pozornost in pomoč. Naj vam ljubi Bog poplača za vašo dobroto. Spremlja naj vas Božji blagoslov pri vašem delu in povsod. Zdravja, sreče in uspehov vam in vsem vašim najbližjim želim iz srca in vas iskreno pozdravljam!
Hvaležna 80-letna MARIJA
Bralki odgovarja upokojeni mariborski nadškof msgr. dr. Marjan Turnšek. FOTO: Tatjana Splichal
ODGOVOR UPOKOJENEGA MARIBORSKEGA NADŠKOFA MSGR. DR. MARJANA TURNŠKA
Z vidika velike noči
Smer odgovora ste, gospa Marija, nakazali sami: »Pomagajte mi, če je mogoče, da bom na vse to gledala z drugega zornega kota.« In ta drugi zorni kot je »velikonočni zorni kot«. V njegovi luči nam vse postaja »svetlo«. Zgodovina vere, ki je »polna trpljenja, mučeništva«, postane zgodovina zmag, veliko dobrote, uresničene ljubezni prav v žrtvi, odpovedi sebi … Mnogi mučenci so menda z veseljem odhajali v smrt, da bi pričevali za Kristusa, in mnogi so ob njih sprejeli Kristusa. To pa ni več »žalost«! Odkrijmo še kakšen vidik velikonočnega pogleda.
/.../
Razodeta vrednost drugega
Edina pot velikonočnega spoznanja je ljubezen. Ljubiti pa ni mogoče, ne da bi darovali samega sebe. S tem razodenemo vrednost tistega, za katerega smo bili sposobni dati svoje življenje.
Jezus povzdignjen na križ razodene vrednost drugega. Ta drugi je najprej Oče, nato pa vsi mi. V njegovih očeh smo vredni toliko kot njegovo življenje.
Pavel govori Filipljanom o Jezusovi izbiri, da iz »Božje podobe« prestopi v »podobo hlapca«. Ta sprememba se je začela z učlovečenjem Božjega Sina in dosegla vrhunec na križu. To silovito »izpraznjenje« Božjega Sina njegove božanskosti je storil, da se je lahko približal človeku, se sklonil k njemu, dobesedno vanj. Jezus kot človek ne živi svoje božanskosti zase, ampak v prid človeku. Njegova sinovska ljubezen do Očeta, ki ga skrbijo njegovi otroci, ga vodi, da postane »pokoren do smrti, smrti na križu«. Svoje božanskosti ne živi več na božji, marveč na človeški način. S to svojo pokorščino najgloblje izrazi, da zaupa Očetu. Ves se osredini v drugem: v Očetu in v nas. Svoj epi-center (središče, ki giblje) odnosov postavi v drugega: njegovo človeško življenje usmerja potreba drugih, ne njegova – živi, da poteši našo potrebo po odrešenju in Očetovo željo po odrešenju njegovih otrok.
Smo sinovi
Jezus živi življenje kot dar samega sebe v odnosu ljubezni in ga sam daje: »Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta«.
Sin se poniža, Oče ga povzdigne (Flp 2,9). In mi smo sinovi (otroci). Kaj bi torej skrbeli zase! Poklicani smo, da v Sinu živimo življenje kot dar; da živimo izpraznjenje samega sebe. Oče pa bo napolnil tako življenje z vstajenjem.
S takim velikonočnim pogledom odkrijemo, da je misel »O Bog, o Bog, kje si, da to dopuščaš?« skušnjava. Saj je on prav v tej nemogoči situaciji in jo odrešuje – le drugače, kot bi mi radi. Jezus zagotavlja: »Moje kraljestvo ni od tega sveta«. Mi bi pa kar gradili »svoje kraljestvo«, ki je od tega sveta. In kadar si v svojih molitvah predstavljamo takšen »naš svet« in prosimo Boga, da nam ga pomaga zgraditi, pač nismo uslišani, tako kot bi mi radi, a smo uslišani tako, kot Bog ve, da je prav.
Ostaja trajen izziv za duhovno življenje: pričakujemo Odrešenika in njegov prihod po Očetovi zamisli »dati življenje za druge«; ali pa še kar sanjamo o zmagi naše ideje o svetu s pripomočki tega sveta, seveda najsodobnejšimi, in, jasno, po »naši podobi« (zamisli) – brez trpljenja in izpraznjenja samega sebe.
_ _ _
*Celoten odgovor nadškofa Turnška lahko preberete v velikonočni Družini (14-15/2021).*
Bralki odgovarja upokojeni mariborski nadškof msgr. dr. Marjan Turnšek. FOTO: Tatjana Splichal
ODGOVOR UPOKOJENEGA MARIBORSKEGA NADŠKOFA MSGR. DR. MARJANA TURNŠKA
Z vidika velike noči
Smer odgovora ste, gospa Marija, nakazali sami: »Pomagajte mi, če je mogoče, da bom na vse to gledala z drugega zornega kota.« In ta drugi zorni kot je »velikonočni zorni kot«. V njegovi luči nam vse postaja »svetlo«. Zgodovina vere, ki je »polna trpljenja, mučeništva«, postane zgodovina zmag, veliko dobrote, uresničene ljubezni prav v žrtvi, odpovedi sebi … Mnogi mučenci so menda z veseljem odhajali v smrt, da bi pričevali za Kristusa, in mnogi so ob njih sprejeli Kristusa. To pa ni več »žalost«! Odkrijmo še kakšen vidik velikonočnega pogleda.
/.../
Razodeta vrednost drugega
Edina pot velikonočnega spoznanja je ljubezen. Ljubiti pa ni mogoče, ne da bi darovali samega sebe. S tem razodenemo vrednost tistega, za katerega smo bili sposobni dati svoje življenje.
Jezus povzdignjen na križ razodene vrednost drugega. Ta drugi je najprej Oče, nato pa vsi mi. V njegovih očeh smo vredni toliko kot njegovo življenje.
Pavel govori Filipljanom o Jezusovi izbiri, da iz »Božje podobe« prestopi v »podobo hlapca«. Ta sprememba se je začela z učlovečenjem Božjega Sina in dosegla vrhunec na križu. To silovito »izpraznjenje« Božjega Sina njegove božanskosti je storil, da se je lahko približal človeku, se sklonil k njemu, dobesedno vanj. Jezus kot človek ne živi svoje božanskosti zase, ampak v prid človeku. Njegova sinovska ljubezen do Očeta, ki ga skrbijo njegovi otroci, ga vodi, da postane »pokoren do smrti, smrti na križu«. Svoje božanskosti ne živi več na božji, marveč na človeški način. S to svojo pokorščino najgloblje izrazi, da zaupa Očetu. Ves se osredini v drugem: v Očetu in v nas. Svoj epi-center (središče, ki giblje) odnosov postavi v drugega: njegovo človeško življenje usmerja potreba drugih, ne njegova – živi, da poteši našo potrebo po odrešenju in Očetovo željo po odrešenju njegovih otrok.
Smo sinovi
Jezus živi življenje kot dar samega sebe v odnosu ljubezni in ga sam daje: »Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta«.
Sin se poniža, Oče ga povzdigne (Flp 2,9). In mi smo sinovi (otroci). Kaj bi torej skrbeli zase! Poklicani smo, da v Sinu živimo življenje kot dar; da živimo izpraznjenje samega sebe. Oče pa bo napolnil tako življenje z vstajenjem.
S takim velikonočnim pogledom odkrijemo, da je misel »O Bog, o Bog, kje si, da to dopuščaš?« skušnjava. Saj je on prav v tej nemogoči situaciji in jo odrešuje – le drugače, kot bi mi radi. Jezus zagotavlja: »Moje kraljestvo ni od tega sveta«. Mi bi pa kar gradili »svoje kraljestvo«, ki je od tega sveta. In kadar si v svojih molitvah predstavljamo takšen »naš svet« in prosimo Boga, da nam ga pomaga zgraditi, pač nismo uslišani, tako kot bi mi radi, a smo uslišani tako, kot Bog ve, da je prav.
Ostaja trajen izziv za duhovno življenje: pričakujemo Odrešenika in njegov prihod po Očetovi zamisli »dati življenje za druge«; ali pa še kar sanjamo o zmagi naše ideje o svetu s pripomočki tega sveta, seveda najsodobnejšimi, in, jasno, po »naši podobi« (zamisli) – brez trpljenja in izpraznjenja samega sebe.
_ _ _
*Celoten odgovor nadškofa Turnška lahko preberete v velikonočni Družini (14-15/2021).*
