Začetki adventnega venca segajo v leto 1839, ko je evangeličanski pastor J. H. Wichern v neki šoli v revni hamburški četrti na staro leseno kolo postavil 19 majhnih rdečih sveč in 4 velike bele. Vsak dan je z otroki prižgal eno svečo več: med tednom rdečo, ob nedeljah belo. Tako so otroci šteli dneve do božiča. Kmalu so začele to navado uvajati tudi evangeličanske družine. Čez leta je leseno kolo nadomestil venec, narejen iz zelenih smrekovih vej, na katerega so bile pritrjene le štiri sveče. Katoličani so adventni venec sprejemali s pridržkom. Najprej so ga uvedli v bogoslužne prostore, pozneje pa tudi v družine. Tudi v Sloveniji so bili prvi adventni venci v cerkvah, družine so jih začele uvajati šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Adventni venec je praviloma narejen iz vej smreke, jelke ali bora. Na njem so po štiri vijolične sveče. Je brez vsakršnega okrasja, kajti le tako pride do izraza njegov simboličen pomen.

Adventni venec ima verski pomen, ki ga mnogi ne poznajo, in je zanje le okras, ki polepša dom v adventnem času. Ne moti jih, če nimajo oblike kroga in so narejeni iz najrazličnejših materialov ter okrašeni z bleščečimi kroglami, s suhim sadjem in svečami različnih barv. Gotovo ni nič slabega, če se družina odloči za takšno adventno znamenje, škoda je le, ker se izgubi simbolični pomen, ki je bistven za adventni venec in je resnično zelo bogat.

Adventni venec ima obliko kroga, ki nima ne začetka in ne konca. Krog pomeni popolnost in večnost in je zato simbol Boga, ki je popolnost sama, in je večen, saj je od vekov in bo na veke.

Sredi zime vliva zimzeleni venec s svojo zeleno barvo upanje, da bo sonce kmalu pregnalo temo, da se bodo dnevi spet začeli daljšati, zemlja pa ozelenela. Zaradi vsega tega je simbol upanja, ki ga človeku vlivajo božični prazniki; zlasti pa simbol tistega Življenja, ki je pred več kot dva tisoč leti "meso postalo", na vsak sveti večer pa se rodi v srcu tistega, ki ga je pripravljen sprejeti.

Štiri goreče sveče so kot štirje mejniki v zgodovini sveta in človeštva: stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta. Spominjajo na štiri strani neba in nas opozarjajo, da je Odrešenik prišel na svet za ljudi z juga, severa, vzhoda in zahoda. V njih lahko vidimo tudi štiri letne čase, ki v nas budijo slike rojevanja, rasti, pobiranja sadov in umiranja. So torej simbol našega življenja. Ko gorijo, širijo okrog sebe svetlobo in toploto ter vabijo človeka, da svečo posnema v razdajanju in po Jezusovem zgledu postane luč sveta. Prižigamo jih postopoma: vsako nedeljo eno več. Kakor da ne bi mogli naenkrat prenesti svetlobe vseh štirih. Podobno, kot se počasi navajamo na misel, da bomo nekega dne stopili pred Njega, ki je o sebi rekel, da je Luč sveta. Vsaka na novo prižgana sveča opozarja, da je božič vedno bliže, hkrati pa sporoča: čim bliže je človek Bogu, tem več je svetlobe v njem in ob njem.

Celoten članek si preberite v decembrski številki Magnificata.