Leta 2020 so Nužeju Tolmaierju na Dragi na Opčinah podelili Peterlinovo nagrado

O Nužeju Tolmaierju smo v Družini že večkrat pisali. 30. avgusta 2020 mu je Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta v Parku Finžgarjevega doma na Opčinah na študijskih dnevi Draga podelilo Peterlinovo nagrado. Podelila mu jo je Peterlinova hčerka Lučka Peterlin Susič, tudi predsednica Društva Finžgarjev dom z Opčin, ki jo je tudi utemeljila. Dejala je, da je bil Nužej Tolmaier dolga leta tajnik Krščanske kulturne zveze na Koroškem. Pet let je bil tudi odgovorni urednik Našega tednika, glasila Narodnega sveta koroških Slovencev. Trikrat je bil kot urednik Tednika obsojen s strani koroških brambovcev (Kärntner Heimatdienst). 

Posebno težišče njegovega poznejšega delovanja je bilo delo z mladimi, z dijakinjami in dijaki Koroške dijaške zveze. Dal je tudi pobudo za ustanovitev lutkovnih in amaterskih gledaliških skupin ter pobudo za razvoj mladinske filmske dejavnosti, To delo se pri krajevnih društvih neprekinjeno in uspešno nadaljuje vse do danes. 

Leta 2020 so Nužeju Tolmaierju na Dragi na Opčinah podelili Peterlinovo nagrado; z leve: Nužej Tolmaier, Lučka Peterlin Susič in škof Jože Marketz. FOTO: Danilo Pahor

Bil je med pobudniki Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik

Nužej Tolmaier je bil med ustanovitelji skupne Slovenske glasbene šole, ki je edina skupna ustanova vseh koroških Slovencev. Bil je med pobudniki Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik, ki deluje na področju etnologije in njej sorodnih ved. Leta 2004, ob nastanku istoimenskega društva, je postal njegov predsednik.

Več desetletij se je posvečal kulturi, ki je, kot sam pravi, zanj srčna zadeva. Posebej mu je pri srcu slovenska ljudska pesem, predvsem domača, zato je ljudskim pesmim v domačem kraju posvetil posebno pozornost v knjigi Tiha zemlja, ki vsebuje pesmi z Radiš in iz okolice od prvih zapisov do danes, knjigi pa so priložene tudi tri zgoščenke z domačimi radiškimi pesmimi. 

Aprila 2011 so v prostorih Slovenskega svetovnega kongresa v Ljubljani predstavili kulturo s Koroške. Z leve Janez Stergar, Marija Makarovič, Janko Zerzer, Jasna Nemec Novak, Kumer, Nužej Tolmaier. FOTO: Ivo Žajdela

Nužej Tolmaier je vse svoje življenje zavezan slovenski besedi

Vrsto let je sodeloval s slovenskimi ustanovami na Primorskem, s Slovensko prosveto v Trstu in z Zvezo slovenske katoliške prosvete v Gorici ter z Zvezo cerkvenih pevskih zborov v Trstu in Gorici. To sodelovanje je bilo močno in prijateljsko. Tesne so bile tudi povezave z rojakinjami in rojaki v Kanalski dolini, pa tudi v zdomstvu. 

Tudi z matično domovino je pomagal krepiti stike; ljudi in oblasti je informiral o stanju Slovencev na Koroškem. Ob tem je bil tudi eden od najbolj vztrajnih zagovornikov zahteve, da ustanove matične domovine primerno in transparentno podprejo dejavnost Krščanske kulturne zveze. 

Nužej Tolmajer je vse svoje življenje zavezan slovenski besedi, slovenskemu človeku in slovenski kulturni tradiciji ter krščanstvu. Na vsakem srečanju daje rojakom čutiti neizmerno ljubezen in srčno predanost delu (največkrat prostovoljnemu) za uveljavitev teh svojih idealov.

Nužej Tolmaier, april 2011. FOTO: Ivo Žajdela

Pesemsko ljudsko izročilo z Radiš

Leta 2018 je Narodopisni inštitut Urban Jarnik iz Celovca izdal knjigo Nužeja Tolmaierja Tiha zemlja. Takrat smo v Družini zapisali: Nužej Tolmaier ima kot dolgoletni tajnik Krščanske kulturne zveze (KKZ) in predsednik Narodopisnega društva Urban Jarnik velike zasluge za ohranjanje ljudske pesmi na Koroškem. Omogočil in spremljal je številne raziskave in se trudil za pripravo in tisk notnih zbirk, v prepričanju, da je treba ljudstvu vrniti zaklad pesmi, ki so ga zaupali raziskovalcem. Kot tajnik Krščanske kulturne zveze in predsednik Narodopisnega društva Urban Jarnik je podpiral in še naprej spodbuja izdajo notnih zbirk glasbenih ustvarjalcev (Lenčka Kupper, Janez Petjak, Engelbert Logar, Jožko Kovačič, Egi Gašperšič, Edi Oraže, Jože Ropitz) oziroma iz njihovih zapuščin (Marko Bajuk, Silvo Mihelič, France Cigan, Janez Bitenc, Franc Rauter, Anton Nagele, Milka Hartman, Lajko Milisavljevič, Pavle in Miro Kernjak) in tako omogočal, da gradivo ne ostane v arhivih KKZ in inštituta Urban Jarnik, temveč prihaja v roke uporabnikov – pevcev in pevk. To je bilo veliko delo.

Nužej Tolmaier leta 2009. FOTO: Ivo Žajdela

Iz številnih zapuščin koroških duhovnikov in kulturnih ustvarjalcev

KKZ in SNI Urban Jarnik sta na pobudo Nužeja Tolmaierja prejela številne zapuščine koroških duhovnikov in kulturnih ustvarjalcev, ki vsebujejo tudi dragoceno notno gradivo ali pa neobjavljene rokopisne pesmi in posnetke s terenskih raziskav (zapuščine Pavleta Zablatnika, Jožka Koncilija, Tomaža Holmarja, gradivo šolskih sester v Šentru¬pertu, notno gradivo iz Kamna ter notni arhivi župnij Pokrče, Škofiče, Šmiklavž ob Dravi, Šentjanž v Rožu in Kotmara vas). V zapuščinah učitelja in glasbenika Jožka Koncilija in župnika Janeza Lampichlerja so se nahajale tudi dragocene ohranjene rokopisne pesmarice iz 19. stoletja. 

Nužej Tolmaier je v tem času tudi spodbujal zbore, glasbene skupine, pevce, skladatelje – starejše in mlajše –, da so segali v skrinjo koroških ljudskih pesmi in jih peli take, kot so bile zapisane, ali tudi na novo, sodobno prirejene (akademik Lojze Lebič, prof. Radovan Gobec, Edi Oraže, Štefan Thaler).

Od najstarejših zapisov do sodobne tovrstne pevske literature

Njegova ljubezen do domače ljudske pesmi najbolj prihaja do izraza v zbirki iz njegovega domačega kraja – z Radiš in iz okolice, ki je zdaj izšla v zajetni knjigi (620 strani). Zbirka Tiha zemlja predstavlja pesemsko ljudsko izročilo z Radiš na avstrijskem Koroškem in iz okoliških krajev od najstarejših zapisov do sodobne tovrstne pevske literature na tem območju. V prvem delu so zbrane pesmi iz doslej neznanih rokopisnih zapisov ali prepisov in pesmi, ki so bile že objavljene v starejših publikacijah. Drugi del zbirke predstavlja pevsko gradivo, ki se še danes poje in so ga v preteklih letih zapeli zbiratelju Nužeju Tolmaierju posamezni pevci, pevke, družine in pevske skupine. Tako je odkril marsikateri dragulj in ga z zapisom obvaroval pozabe.

Zbirko pesmi je pripravil v dolgih letih zbiranja, dokumentiranja, iskanja

Knjigi so priložene tri zgoščenke, na katerih je del teh zbranih pesmi dokumentiran tudi v zvočni obliki. Obsežno gradivo daje lep pregled nad razvojem ljudske pesmi v teku več stoletij, prikazuje pa tudi zdajšnje stanje tega živega ljudskega izročila v teh krajih. To bogato zbirko pesmi iz domačih logov je pripravil v dolgih letih zbiranja, dokumentiranja, iskanja po arhivih in snemanja na terenu. V zbirki so pesmi iz starejših in novejših pesmaric in neobjavljene pesmi iz arhivov in terenskih raziskav. V zbirki je zbral domače slovenske pesmi, ki jih je našel v arhivih in spomine ljudi in jih tako za vedno otel pozabi.

Izjemni ljudje s posebnim čutom za kulturno izročilo

V vsakem kraju in času se vedno znova pojavljajo izjemni ljudje, ki s posebnim čutom za kulturno izročilo postanejo skrbni varuhi in zbiratelji narodnega blaga. V primeru zbranih pesmi z Radiš in iz okolice Radiš izstopa nekaj oseb, ki so veliko prispevale k temu, da se je v tem kraju ohranilo veliko ljudskega izročila: Marija Ogris, Tavarjeva z Radiš, je zapustila rokopisno pesmarico narodnih cerkvenih pesmi; Jurij Drobivnik iz Habra pri Medgorjah je leta 1909 zapel Oskarju Devu 90 pesmi; prof. Jakob Wang, zbiratelj ljudskih pesmi iz Podkrnosa, Žrelca, Medgorij, Podgrada in drugih krajev Koroške in iz Slovenije, je zapustil dva rokopisna zvezka; prof. Janez Scheinigg iz Borovelj je med drugimi zapisal tudi pesmi z Radiš, iz Medgorij, Podkrnosa in Žrelca; Elizabeta Kordasch iz Habra pri Medgorjah je stare nabožne pesmi zapela na trak Francetu Ciganu; Matija Majar Ziljski je v svoji pesmarici objavil pesmi, ki so se ohranile tudi na Radišah; France Cigan je zbiral, snemal in zapisoval pesmi tudi v Medgorjah. 

Med členi te verige ljudi imajo svoje mesto radiški kulturniki, zborovodje, pevci in pevke vseh generacij, ki so ohranjali posvetne, nabožne in koledniške pesmi. V sodelovanju z Milko Olip, Uši Sereinig in Egijem Gašperšičem je gradivo zapisoval, urejeval, zbiral podatke in informacije o pesmaricah, o ljudskih pevkah in pevcih, vmes tudi kaj zapel, nato pa spet vztrajno dopolnjeval in skrbno preverjal, dokler ni bila knjiga »pesmarica« zrela za tisk. Besedila sta natipkali in pregledovali Milka Olip in Uši Sereinig, ki je v zbirki dodala tudi pregled jezikovnih značilnosti Ferčnikovega prepisa narodnih cerkvenih pesmi Marije Ogris. Notni del je uredil prof. Egi Gašperšič.