Nadškof Kulbokas je v mesecu oktobru povabil, naj se vsi skupaj zaupamo Mariji, saj je po njegovih besedah edino »orožje«, ki še ostane, v tem primeru molitev.

V mesecu oktobru se zaupajmo Devici Mariji, ki posreduje za nas in prosi za mir za nas in za ves svet.

»Po sedmih mesecih in pol silovite vojne smo se psihološko navadili. V nekem smislu ima na nas manjši učinek na psihološki ravni, pa vendar boleč, kajti z vsako raketo, z vsako bombo umirajo ljudje, poleg povzročene škode,« je apostolski nuncij pojasnil v pogovoru za spletni portal Vatican News. »Vedno gre za duhovno izkušnjo, saj smo v mesecu oktobru in edino orožje, ki nam ostane, sta Bog in Marija: v mesecu oktobru se zaupajmo Devici Mariji, ki posreduje za nas in prosi za mir za nas in za ves svet.«

Vemo, da do napadov lahko pride vsak trenutek

»Po vseh teh mesecih silovite vojne se zavedamo, da ob vsakem trenutku in vsak dan lahko pride do novih napadov, kot se je to zgodilo danes, ne samo v Kijevu, ampak tudi v drugih krajih,« je dejal nuncij takoj po včerajšnjih letalskih napadih. Dodal je, da je težko priti do vseh informacij, ker z nekaterimi mesti ni bilo telefonske povezave. Očitno so rakete zadele tudi pomembno infrastrukturo: »V Kijevu nekateri zaposleni na nunciaturi niso uspeli priti v službo, vse mesto je v veliki meri ostalo ohromljeno, saj so v času alarma prepovedane skupinske dejavnosti, nakupovanja ali tehnične storitve.«

Tu v Ukrajini je nenehno mesec oktober, je duhovna izkušnja, ki spreobrača in zaradi katere smo vedno bolj združeni z Bogom.

Molitev obupa in stalnega opiranja na Boga

Nadškof Kulbokas je povabil k molitvi in izročitvi Devici Mariji: »Tu v Ukrajini je nenehno mesec oktober, je duhovna izkušnja, ki spreobrača in zaradi katere smo vedno bolj združeni z Bogom.« Nadškof je spregovoril tudi o materah in ženah umrlih ali talcev: »Nekatere jočejo za svojimi najdražjimi, druge ne vedo, kje so njihovi otroci ali možje, ter pravijo, da je vsaka sekunda lahko zadnja v njihovem življenju. Tako tudi molitev postane delno obupana, delno pa je v njej zelo močan vidik stalnosti, saj je opiranje na Boga neprestano.« Cerkveni dostojanstvenik je izrazil upanje, da bi se verniki in tudi neverniki združili ter »Boga prosili za mir«.

Cerkve kot zaklonišča, humanitarna pomoč se nadaljuje

Nadškof je v nadaljevanju zatrdil, da so cerkve postale del sistema civilne zaščite, saj imajo podzemne prostore, ki lahko sprejmejo veliko število ljudi. Pogosto se namreč zgodi, da se sproži alarm, ko so ljudje pri maši in tako ostanejo po več ur v podzemnih prostorih cerkve. Tudi to je način, kako pomagajo ljudem, ne le vernikom, temveč vsem, ki živijo v okolici cerkva. »Župnije tako postanejo tudi informacijske točke z nasveti, ki jih dajejo duhovniki,« je pojasnil nadškof Kulbokas in dodal, da »vse drugo teče naprej«.

S humanitarnega vidika so škofije, župnije in Karitas še naprej zelo dejavne, predvsem na območjih, ki so utrpela konkretne napade.

S humanitarnega vidika so škofije, župnije in Karitas še naprej zelo dejavne, predvsem na območjih, ki so utrpela konkretne napade. »Pri tem ne mislim toliko na današnje napade kot na ozemlja, ki so že dolgo pod okupacijo in potrebujejo nenehno, vsakdanjo pomoč. Vem, da celo iz Kijeva odhajajo konvoji, ki včasih prepotujejo več sto kilometrov, da bi pomagali tistim območjem, kjer ni ničesar, kjer ni več proizvodnje, kjer ni več dela. So ljudje, ki so ostali tam in so odvisni od pomoči iz drugih pokrajin.«

Želimo pravičen in resničen mir, ne navideznega

Apostolski nuncij je ob koncu pogovora znova spomnil na matere in žene, katerih sinovi in možje so talci. Ne vedo več, kam naj gredo, zato se obračajo na svetega očeta s prošnjo za osvoboditev ujetnikov in dodajajo, da je edino, česar si želijo, mir, saj sicer ostaja le ogromno trpljenje.

Ne želimo le navideznega miru, temveč resnični mir, resnično spremembo srca, predvsem tistih, ki so začeli vojno.

Nadškof Kulbokas je izpostavil besede papeža Frančiška med zadnjim nedeljskim nagovorom, ko je govoril o »pravičnem miru«: »Ko papež govori o miru, vedno govori o miru, ki ni le navidezen, ampak resničen. Ne želimo le navideznega miru, temveč resnični mir, resnično spremembo srca, predvsem tistih, ki so začeli vojno. S tega duhovnega vidika je po mojem osebnem mnenju glavno 'orožje' ravno molitev. O tem sem prepričan vsako jutro, ko kot škof obhajam evharistijo. Vem, da govorim neposredno z Jezusom, ki je navzoč na oltarju, in mu ponavljam isto prošnjo: 'Potrebna je le ena tvoja beseda, Jezus, in imeli bomo mir.' Po mojem mnenju ni drugega izhoda kot molitev in spreobrnjenje tistih, ki so odgovorni za to vojno,« je še dejal nadškof Kulbokas.