Nuncij v Damasku, kardinal Mario Zenari, je v pogovoru za spletni portal Vatican News obsodil nasilje, revščino in zapostavljanje ter spodbudil: »Ne dovolite, da bi umrlo tudi upanje«.

Uničene hiše, pomanjkanje hrane, vode in zdravil, nasilje, ropanje, ljudje na begu: v Siriji spopadi po enajstih letih še niso končani, toda o tej vojni se, tako kot o mnogih drugih, skorajda ne govori več. V državi je umrlo pol milijona ljudi, mnoga mesta so v ruševinah, več kot 11,5 milijona oseb je notranje in zunanje razseljenih. Danes, na žalostno obletnico izbruha vojne, se v Damasku začenja konferenca z naslovom: »Cerkev, hiša dejavne ljubezni – sinodalnost in usklajevanje«, ki jo organizira Kongregacija vzhodnih Cerkva skupaj z apostolsko nunciaturo. Cilj dogodka je usklajevanje človekoljubnih dejavnosti Cerkve v Siriji. Nuncij Zenari žalostno ugotavlja, da se je država po enajstih letih vojne »izgubila iz vidnega polja medijev« in je zašla v nekakšno »pozabo«.

To je žalostna obletnica, prvič zato, ker vojne še ni konec, in drugič, ker se zdi, da je Sirija za nekaj let izginila z medijskega radarja.

»To je žalostna obletnica, prvič zato, ker vojne še ni konec, in drugič, ker se zdi, da je Sirija za nekaj let izginila z medijskega radarja,« meni kardinal Zenari, ki ga je papež Frančišek leta 2016 nepričakovano povabil v kardinalski zbor. Libanonska kriza, koronaepidemija in zdaj vojna v Ukrajini so vojno v Siriji, ki še vedno traja, odrinile iz medijev, pojasnjuje vatikanski diplomat, ki v Siriji deluje od leta 2008 in v vseh letih vojne države nikoli ni pustil na cedilu.

Vojna v Siriji še ni končana. FOTO: Vatican Media

»Žal je upanje izginilo iz src tolikih ljudi, predvsem mladih, ki v svoji državi ne vidijo nobene prihodnosti in se želijo izseliti. Narod brez mladih, brez usposobljenih ljudi, je narod brez prihodnosti,« poudarja kardinal. Nekatere družine so tihotapcem plačale velike vsote denarja in so zdaj obtičale v Belorusiji ter čakajo na prečkanje poljske meje. Za vatikanskega diplomata »sirska katastrofa« predstavlja »najhujšo humanitarno katastrofo, ki jo je povzročil človek od konca druge svetovne vojne,« kot je poudaril za Vatican News. Še vedno ni znamenj obnove ali gospodarskega okrevanja. »Poleg tega imajo na vse skupaj izjemno velik vpliv sankcije. Mirovni proces, predviden v resoluciji Združenih narodov 2254, se je ustavil. Le revščina napreduje brez prestanka. Ljudje zdaj govorijo že o gospodarski vojni.«

V vseh letih vojne je Sirijo zapustila več kot polovica, morda celo dve tretjini kristjanov.

Več kot 60 odstotkov prebivalstva je trenutno prizadetega zaradi negotovosti glede oskrbe z osnovnimi živili, stanje, ki bi ga vojna v Ukrajini in posledično zvišanje cen žita lahko še močno poslabšala. Da bi to preprečili, v teh dneh v Damasku zaseda konferenca v organizaciji Katoliške cerkve, ki se je udeležuje okoli 250 oseb, med njimi predstavniki katoliških ustanov in človekoljubnih organizacij doma in iz tujine. V Sirijo so med drugim odpotovali kardinal Leonardo Sandri, prefekt Kongregacije za vzhodne Cerkve, ter nekateri člani rimskih dikasterijev in agencij ROACO. Vsekakor se zdi, da je ukrepanje nujno potrebno, saj se medtem prelivanje krvi kristjanov nadaljuje.

»V teh letih vojne je Sirijo zapustila več kot polovica, morda celo dve tretjini kristjanov,« poudarja kardinal Zenari. »V teh sporih so manjšinske skupine najšibkejši člen v verigi. To je nepopravljiva rana za te vzhodne Cerkve, pa tudi resna škoda sami sirski družbi. Kristjani, ki že dva tisoč let živijo na Bližnjem vzhodu, so pomembno prispevali k razvoju njihove države, predvsem na področju izobraževanja in zdravstva, z zelo učinkovitimi in uglednimi šolami in bolnišnicami. Za sirsko družbo bi lahko navzočnost kristjanov primerjali z odprtim oknom v svet. Kristjani so na splošno odprti in strpni. Z vsako krščansko družino, ki se izseli, se okno še malo bolj zapre.«

Kardinal Zenari in papež Frančišek. FOTO: Vatican Media

Kot je večkrat poudaril tudi posebni odposlanec Združenih narodov za Sirijo Geir Pedersen, mora biti v reševanje spora bolj vključena mednarodna diplomacija. Toda nenehni spopadi, koronaepidemija in drugi spori, predvsem vojna v Ukrajini, so pritegnili pozornost mednarodne skupnosti na druga področja, se pritožuje nuncij: »Še pred nekaj leti sem prejemal klice iz različnih delov svetu s prošnjo za pogovore in informacije o sirskem sporu. Zdaj telefon ne zvoni več. To je še ena velika nesreča, ki je prizadela Sirijo. Nevarnost pozabe. Ta pozaba ljudi zelo prizadene.«

Bolečina, ki skriva dodatne nevarnosti: po nekaterih poročilih naj bi Sirci odpotovali v Ukrajino, da bi se tam borili po ruskem ukazu. Vojne razmere, za katere se zdi, da se vrtijo v neskončno spiralo … »Tudi jaz sem prebral ta poročila,« potrdi nuncij Zenari. »Nekaj podobnega se je pred nekaj leti zgodilo v Libiji: na obeh straneh so se bojevali sirski plačanci. To je še ena bolezen, ki jo povzroča vojna, tovarna, ki proizvaja vse vrste zla: žrtve, uničenje sosesk in vasi, begunce, uničenje družbenih tkiv, razpad družine, nasilje, revščino, brezposelnost, droge in številna druga zla. Veliko mladih je brezposelnih, vendar so se naučili uporabljati orožje in se prijavijo za nekaj sto dolarjev.«

V Siriji že enajst let traja neprekinjen post.

Toda strah v državi je prevelik za razburjanje, zato se tudi ruske vojne proti Ukrajini javno ne komentirajo, pojasnjuje kardinal, ki papeževe pozive sprejema za svoje: »Pridružujem se ponavljajočim in odločnim opozorilom papeža Frančiška, naj utihne orožje in se konča pobijanje. Zdi se mi, da tudi izmučena Sirija iz izkušenj dobro razume ta nujni poziv. Če lahko uporabim evangeljsko prispodobo o ubogem Lazarju in bogatem Epulonu, potem želi Sirija nujno opozoriti druge, naj ne padejo v isto trpljenje, v kakršno je zapadla sama (Lk 16,27-28). Žalostno je, da se v Ukrajini ponavljajo enake grozljive podobe trpljenja kot v Siriji: opustošene soseske, mrtvi, milijoni beguncev, uporaba nekonvencionalnega orožja, kot so kasetne bombe, bombardiranje bolnišnic in šol. Opažamo povsem enako spuščanje v pekel kot v Siriji.«

Glede na trenutni postni čas bi lahko rekli, da je neprekinjen post, ki v Siriji traja že enajst let, med seboj povezal ljudi vseh veroizpovedi, kardinal Zenari vidno pretresen zaključi svoje pripombe: »Predvsem je pomembno, da smo si blizu in drug drugemu izkazujemo solidarnost.«