Slovenska Katoliška cerkev ima po svetu kar nekaj visokih predstavnikov: v Vatikanu kardinala Franca Rodeta, v turškem Izmirju nadškofa p. Martina Kmetca, pa škofe Jožeta Marketza v Celovcu, Vinka Bokaliča v Argentini in Antona Žerdina Bukovca v Peruju, do nedavnega je bil tudi beograjski nadškof Slovenec – Stanislav Hočevar.

Dva Slovenca pa sta tudi na položajih apostolskih nuncijev. Poleg Ivana Jurkoviča v Kanadi je to še dr. Mitja Leskovar, ki deluje v državi, ki je (bila) precej preizkušana in v kateri je ogromna večina prebivalcev, kar 97 %, muslimanov. V pogovoru za spletno Družino je Leskovar med drugim predstavil dnevni utrip, stanje duha, versko svobodo in ključne prihodnje izzive Iraka.

Nadškof Leskovar, začniva malce bolj splošno: poletje je in v iraškem glavnem mestu Bagdadu, kjer živite in delujete, se temperatura poleti povzpne tudi do 50 stopinj Celzija. Kako ste se privadili na to?

Podnebje v Bagdadu in tudi v Iraku sicer je kar preizkušnja za kranjskega Janeza. Najbolj pomaga klimatska naprava, ker pa vsak dan večkrat zmanjkuje elektrike, je dobro imeti še generator, potem pa življenje postane kar lepo znosno.

Na kaj pa ste se sicer v Iraku v teh treh letih najtežje privadili?

Nič kaj tako posebnega. Tolikokrat sem se že selil in menjal kulturno pa tudi versko okolje, da – pa ne bom ravno rekel, da sem imun – ni kakšna huda težava iti v Irak in se tam vživeti v tamkajšnje razmere.

V zahodnem svetu, ki mu pripada tudi Slovenija, smo malo iztirili, kar se tiče vere, zaupanja v Boga in tudi etičnih vrednot. In to seveda ni dobro. S tem je zaznamovana vsa zahodna družba. Lahko pa si vzamemo za zgled od Bližnjega vzhoda in Azije, da vera sploh ni marginalna zadeva, tvoja zasebna reč, temveč prežema vso družbo. (dr. Mitja Leskovar)

Kaj pa jezik? Predstavljam si, da arabščina ni ravno najlažji jezik za učenje …

Bom odgovoril po arabsko: La. Kajti La pomeni Ne. Arabsko sicer žal ne znam, razen par besed tako mimogrede. To je moje prvo službeno mesto, na katerem ne znam krajevnega jezika. Morda je bilo že prej do neke mere tako tudi v Bangladešu, čeprav sem tam z angleščino kar dobro vozil. V Iraku pa se ti lahko zgodi, da se enostavno ne moreš pogovarjati brez prevajalca.

Ste navdušeni pohodnik. Koliko možnosti ponuja Irak za planinarjenje?

Fizične možnosti so. Na severu dežele, v Kurdistanu, so kar lepi hribi, najvišja gora ima 3600 ali morda še kak meter več. Torej kar spodobno. Le časa ni, da bi šel pohajat tja …

Tri leta ste že v Iraku. Kako bi, tudi skozi oči katoličana v večinsko muslimanski državi, ocenili tamkajšnje stanje duha?

Razmere se počasi izboljšujejo. Vemo, kako je bilo v režimu Sadama Huseina, vemo o ameriškem napadu leta 2003, o državljanski vojni, ki je zahtevala veliko žrtev – ne le mrtvih, ampak tudi ranjenih duš. Hvala Bogu so se razmere sčasoma umirile, vendar pa v Iraku čisto mirno povsod še ni, ni pa več rednih spopadov in odprtih front, kjer bi se kar dnevno streljali. Se pa še sem ter tja dogajajo napadi bodisi islamskih skrajnežev ali pa vojske, ki jih preganja.

Vas je zato kaj strah? Je ves čas čutiti v zraku negotovost?

Nekaj negotovosti je, to drži. Stvari gredo lahko v Iraku tudi narobe. Ampak za zdaj gredo dobro, hvala Bogu. Strah? Strah me posebej ni. Veste, kako je? Najprej mora počiti. Potem mora počiti dovolj blizu, pa še takrat vsaka krogla seveda ne zadane. Torej kaj posebej strah me ni. Je pa res: odkar sem, zadnja tri leta, v Iraku, sem v nunciaturi, kjer imamo naše veleposlaništvo, trikrat ali štirikrat slišal eksplozijo blizu. V glavnem so bile v »poslovne namene«, ko kdo ni želel plačati zaščite, pa so mu obrazložili, da tako ne bo šlo. No, šipe so se pa stresle tudi na nunciaturi, čeprav nismo imeli s temi njihovimi posli nič skupnega.

Kakšna je sploh vloga nuncija in kaj počne?

Nuncij je poslanec, poslanec papeža v neki deželi, v kateri predstavlja papeža in Sveti sedež pri državnih oblasteh in tudi pri krajevni Cerkvi. Ko torej nuncij pride v deželo, preda poverilna pisma predsedniku republike in tudi predsedniku škofovske konference ali, v primeru Iraka, kjer so prisotne tudi starodavne vzhodne Cerkve, predsedniku zbora katoliških škofov.

Msgr. dr. Mitja Leskovar s papežem Frančiškom. FOTO: Vatican Media

Kako v iraški družbi živijo verske manjšine?

Zdaj kar dobro. Ne bom dejal, da jim je z rožicami postlano, lahko pa rečem, da zdaj ni preganjanja. Iraškim kristjanom ali jazidom ali sabejcem in drugim manjšinam trenutno ne grozi kakšna življenjska nevarnost. Težave pa so, včasih ni tako lahko, morda se včasih, sem ter tja, dogaja tudi zapostavljanje, vendar pa je na splošno dosti bolje, kot je bilo pred šestimi, sedmimi, sploh pa pred desetimi, dvanajstimi leti. Pred 12 leti je bil hud napad v cerkvi Sayedat al-najat v Bagdadu, ki je stolnica sirsko-katoliškega nadškofa, tedaj je bilo 47 mrtvih. Kljub temu so cerkev lepo obnovili in danes je spet polna ljudi, ki kljub nevarnostim – zdaj že manj, pa vendarle – prihajajo k bogoslužju. In nam s tem dajejo tudi zgled: včasih se komu na Gorenjskem malce ne ljubi hoditi k maši, iraški kristjani so mu lahko v tem res velik zgled. Ne samo, da se jim ljubi, temveč se jim ljubi tudi kljub kakšni nevarnosti. Prav posebej se me je dotaknila njihova stanovitnost in pripravljenost na kar koli že: »mi smo kristjani in kristjani ostanemo, ostalo (nevarnost) pa nas ne straši«.

Kako je sicer s krščanskimi bogoslužji v Iraku: kako pogosta so, so javna?

Danes se bogoslužja povsem javna, vnaprej oznanjena in z vsem, kar sodi zraven. Je pa res, da je pred cerkvami vojaška zaščita par oboroženih ljudi, kar si na Gorenjskem težko predstavljamo, v Iraku pa je to običajna previdnostna poteza vlade, ki ne želi, da bi se kar koli hudega zgodilo kristjanom ali pa tudi drugim manjšinam.

Ali drži, da je že približno enako dolgo, kot ste vi nuncij v tej državi, božič v Iraku državni praznik?

Približno. Že zadnja leta je predsednik vlade vsako leto posebej izdal dekret, da je božič dela prost dan za vse. To sicer ni uzakonjeno, ima pa predsednik vlade pooblastilo, da lahko to vsakič, za vsako leto posebej, naredi. In to se zdaj že kar nekaj časa redno dogaja.

Prej ste omenili zapostavljanje kristjanov. Kakšno je pravzaprav sobivanje ljudi različnih veroizpovedi v Iraku? Se sploh vidi, da je nekdo musliman in nekdo drug kristjan?

Razlike so pri oblačenju, zlasti pri ženskah, pa tudi ne vedno – nekatere muslimanske žene hodijo z odkritimi glavami, kakšne krščanske žene pa nosijo rute, kot so se v naših krajih nosile še pred 30, 40 leti, zdaj pa že manj. Med sabo se sicer ločijo in prepoznajo, včasih morda že samo po pozdravu. Muslimani bodo pozdravili As-salamu alaykum, kar pomeni Mir s teboj. To je sicer lep pozdrav, ampak je tipično muslimanski. Kristjani bi se bolj pozdravili z Dober dan, ampak tudi musliman te lahko pozdravi tako, Sabah alkhayr. Kljub temu se torej razločujejo. Skozi stoletja je v Iraku vedno znova žal prihajalo do konfliktov, hkrati pa so nastali tudi lepi, čudoviti primeri medsebojnega sožitja, celo prijateljstva in tudi pomoči v kritičnih trenutkih – bodisi s strani muslimanov do kristjanov ali obratno. Takih primerov je še in še, zelo pomenljivih. Prav je, da tudi mednarodna skupnost in Katoliška cerkev s svoje strani pomagata Iračanom zopet poživiti tega duha medsebojnega spoštovanja in mirnega sožitja, pa tudi sodelovanja in pomoči.

Najprej mora počiti. Potem mora počiti dovolj blizu, pa še takrat vsaka krogla seveda ne zadane. Torej kaj posebej strah me ni. Je pa res: odkar sem, zadnja tri leta, v Iraku, sem v nunciaturi, kjer imamo naše veleposlaništvo, trikrat ali štirikrat slišal eksplozijo blizu. (dr. Mitja Leskovar)

So »mešane« poroke dovoljene?

So zelo neobičajne, čeprav se tudi to dogaja. Je pa nekakšno nepisano pravilo, da se v družini potem uveljavi in prevlada vera očeta oziroma moža. Vprašanje verske svobode ni tako enostavno, za muslimane verska svoboda pomeni predvsem biti svoboden, da se spreobrneš v islam, ne pa tudi iz islama v kaj drugega. To gotovo predstavlja določeno težavo, pa še kakšne druge težave so v tem smislu. Vendar se, hvala Bogu, stvari počasi izboljšujejo.

Kje vi vidite glavne izzive Iraka kot države, ki bi se jih bilo treba nemudoma lotiti?

Vsaka dežela ima svoje prioritete in točke, pri katerih je treba hitro delovati. V Iraku je to gotovo področje gospodarstva, varnosti, čeprav se na splošno stanje popravlja in se tudi v teh stvareh že kar dosti dogaja. Perspektive niso tako slabe.

Kaj bi se duhovno uspavana, brezbrižna in sekularizirana zahodna Evropa – s Slovenijo vred, ki ima letos denimo le tri novomašnike – lahko naučila od krščanske skupnosti v Iraku?

V zahodnem svetu, ki mu pripada tudi Slovenija, smo malo iztirili, kar se tiče vere, zaupanja v Boga in tudi etičnih vrednot. In to seveda ni dobro. S tem je zaznamovana vsa zahodna družba. Lahko pa si vzamemo za zgled od Bližnjega vzhoda in Azije, da vera sploh ni marginalna zadeva, zgolj tvoja zasebna reč, temveč prežema vso družbo. V zahodnem svetu se ponavadi šteje, da če si veren, je to tvoja zasebna stvar, ki se nikogar drugega ne tiče. V Iraku se to vsekakor zelo tiče vseh. In ravno v tem je nekaj dobrega. Seveda je potrebna zdrava ločitev med verskimi ustanovami in državo, izrinjanje Boga in verskih vrednot iz splošnega življenja ter iz miselnosti ljudi pa zagotovo ni dobro. S tem v Iraku nimajo težav.

Predlani je Irak obiskal sveti oče Frančišek. Je ta obisk pustil kakšne posledice tako za krščansko skupnost v Iraku kot za tamkajšnjo družbo nasploh?

Brez dvoma. Če pa me boste vprašali za dokaze, kje se to vidi, se pa ne da tako natančno opredeliti. Papežev obisk v Iraku je imel zelo močno simbolno vlogo, s simboli pa je tako, da jih ne moreš prav zagrabiti, ampak vendarle vse držijo pokonci. Simboli imajo izjemno moč, izjemno vlogo. V tem smislu je bil, kar mi priznajo Iračani sami, tudi muslimani, papežev obisk prav gotovo zelo močno sporočilo. In tudi to, da se stvari počasi obračajo na bolje, se da najbrž vsaj malo pripisati tudi papeževemu obisku.