»S trojno zahvalo prihajamo danes k bogoslužju. Najprej Bogu Očetu za vse milosti, ki nam jih vsak dan pošilja. Hvala svetemu očetu Frančišku za zaupanje, ki nam ga izkazuje. Hvala apostolskemu nunciju za naklonjenost in bližino.« Tako je v začetku maše škof Jurij Bizjak nagovoril zbrane v koprski stolnici. S škofom so somaševali apostolski nuncij Jean-Marie Speich in številni duhovniki. 

Škof Jurij Bizjak pri zahvalni maši za 10 let vodenja koprske škofije. FOTO: Tatjana Splichal 

Danes, 26. maja, namreč mineva deset let, odkar je papež Benedikt XVI. – po upokojitvi škofa Metoda Piriha – do takrat pomožnega škofa Bizjaka imenoval za koprskega škofa ordinarija. 

"Letos praznujemo vašo 75-letnico življenja in 10-letnico imenovanja za tukajšnjega škofa. Čestitam vam in se vam zahvaljujem za delo, ki ste ga opravili za Gospoda in za brate in sestre v vaši škofiji. Z veseljem vam posredujem blagoslov svetega očeta," je škofa Bizjaka nagovoril apostolski nuncij Speich, pridigo pa nadaljeval na temo praznika: o smislu vnebohoda in o globljem pomenu skrivnosti vnebohoda.

»Ne gre za navpični dvig, kot vidimo na slikarskih delih«

»Praznik vnebohoda nas spominja, kako se je Kristus zadnjič prikazal apostolom, pomeni vrnitev vstalega Kristusa s poveličanim telesom k Očetu in spominja na duhovno navzočnost Kristusa v njegovi Cerkvi,« je dejal nuncij Speich: »Pri tem ne gre za nek premik od spodaj gor, ali navpični dvig, kot pogosto vidimo v slikarskih delih, temveč zadnji odhod z mislijo: 'Pričakovanje bližnjega odhoda daje vrednost trenutku.' Predstavljajmo si klop na postaji, ali na vogalu ulice, kjer smo se za vedno poslovili od drage osebe.« Kristusovo človeško telo je od vstajenja dalje poduhovljeno in v polnosti deležno Očetove slave ter predstavlja začetek poveličanega stvarstva, je dejal nuncij: »Njegovo vnebohod, njegov dvig k Očetu, je zagotovilo za nas. Še več. Na nek način smo to zagotovilo že dosegli po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, kakor piše apostol Pavel Efežanom: 'Z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu.'«

Več fotografij si oglejte v spodnji fotogaleriji Tatjane Splichal. 

»Na Kristusa mislimo kakor na lik iz preteklosti, namesto, da bi živeli iz njegove misli«

V nadaljevanju se je nuncij Speich vprašal, ali dvom, pričakovanje in stiske, ki jih Cerkev doživlja v naših časih, se pravi, naš dvom, pričakovanje in stiske, »mar ne izvirajo iz dejstva, da se vse več kristjanov ne zaveda dovolj te Kristusove skrivnosti? Na Kristusa mislijo oz. mislimo kakor na lik iz preteklosti, na katerega se nostalgično ohranja spomin, namesto da bi živeli iz njegove misli in dejanj, ki se dogajajo v Cerkvi. Cerkev trpi zaradi nostalgije in primanjkuje ji vere in upanja.« Naj si nehajmo predstavljati vnebohod kot beg od sveta, kot beg od telesa, kot na ezoterični ali celo sebični dogodek. Namesto tega, glejmo da to kot na posvetitev presežnosti utelešene Besede, ki je od tedaj na tem svetu prisotna na nov, bolj imanenten način. 'Za vas je bolje, da grem.'«

Verniki med zahvalno sveto mašo. FOTO: Tatjana Splichal 

»Prenehamo gledati Cerkev kot zgolj institucijo«

»Prenehajmo, moji dragi bratje in sestre, gledati v Cerkvi zgolj institucijo, ki je bolj ali manj v breme, upravo, ki je bolj ali manj nazadnjaška, hierarhijo, ki je bolj ali manj avtoritarna in ravnodušna. Glejmo na Cerkev z novimi očmi, z ljubeznijo in spoštovanjem,« je povabil zbrane v koprski stolnici nuncij Speich: »Od vnebohoda dalje, je Cerkev Kristusovo telo, od zadnje večerje dalje preko svete evharistije se po njej pretaka Božja kri, od Binkošti dalje jo Sveti Duh poživlja.«

»Kristus nas pošilja kot žanjce duš«

Ob sklepu je nuncij Speich dejal, da so naša praznovanja vnebohoda »ugodne bogoslužne priložnosti, da se vprašamo, če smo odgovorili na prejeto poklicanost in če smo bili zvesti poslanstvu, ki nam je zaupano. Kristus nas pošilja ne toliko kot sejalce besede, temveč kot žanjce duš. Kajti on je edini odrešenik, edini sejalec.« Naše poslanstvo ni improvizacija, je sklenil nuncij nagovor: »Naše poslanstvo zahteva učinkovitost, neke vrste umik, da lahko z novo močjo gremo naprej. Pokora in molitev sta kakor krili  tega poslanstva. Če je katero od njiju slabotno ali odrezano, celotno poslanstvo opeša, ne glede na radodarnost in zmogljivost tistega, ki ga izvaja. Papeževo vabilo k sinodalnosti nas odpira k Bogu, k bližnjemu in k naši dolžnosti za opravljanja poslanstva.« 

1/19